Regres za prehrano med delom pomeni povračilo stroškov prehrane med in trenutno znaša za javne uslužbence 3,81 evrov (stanje januar 2019).

 

Pripada jav­nemu uslužbencu za dan prisotnosti na delu, pri čemer se kot dan prisotnosti na delu šteje:

• če javni uslužbenec dela več kot štiri ure dnevno ali
• če dela krajši delovni čas na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpi­sov o zdravstvenem zavarovanju ali predpisov o starševskem dopustu.

 

Navedena rešitev je seveda uporabna za primere, ko je delovni čas razporejen na pet dni v tednu s praviloma enako dnevno delovno obveznostjo (8 ur).

 

Vendar pa v javnem sektorju javni uslužbenci opravljajo delo v različnih oblikah delovnega časa, zato aneksi vsebujejo tudi določbe glede načina določanja regresa za prehrano za primere drugačne razporeditve delovnega časa, in sicer:

• če je delovni čas razporejen neenakomerno tako, da javni uslužbenec dnevno opravi več kot 8 ur delovne obvezno­sti (na primer izmena, ki traja 12 ur), se število regresov za prehrano za dneve, ko je delal več kot 8 ur, določi tako, da se število ur mesečne delovne obveznosti deli z osem,
• navedena rešitev sicer vključuje le določbo, če javni uslužbenec dela več kot 8 ur na dan, možno pa jo je uporabiti tudi v primeru, ko dela manj kot 8 ur na dan in ima prav tako neenakomerno razporejen delovni čas.

 

Če pa javni uslužbenec v določenem mesecu dela preko polnega delovnega časa (nadure), mu za vsakih izpolnjenih osem ur dela preko polnega delovnega časa pripada znesek regresa za prehrano. Določba izhaja iz dejstva, da javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa potem, ko izpolni dnevno delovno obveznost, pri čemer pa ZDR-1 določa najvišje možno število ur preko polnega delovnega časa, in sicer:

• 8 ur na teden oziroma
• 20 ur na mesec oziroma
• 170 ur na leto, s soglasjem 230.

 

Če pa javni uslužbenec opravlja delo preko polnega delovnega časa na dan, ko sicer nima delovne obveznosti, pa je treba upoštevati določbo aneksa, po kateri javnemu uslužbencu pripada regres za prehrano, če dela več kot 4 ure na dan.

 

V javnem sektorju je glede dela preko polnega delovnega časa treba upoštevati tudi določbe področnih zakonov, ki lahko drugače urejajo časovne omejitve glede dela preko polnega delovnega časa.

 

Skladno s 144. členom ZDR-1 mora delodajalec mora delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki praviloma pred začetkom dela. Če zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni možno odrediti nadurnega dela delavcu pisno pred začetkom dela, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje do konca delovnega tedna po opravljenem nadurnem delu.

 

Določeni javni uslužbenci opravljajo delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in v okviru tega imajo določena referenčna obdobja. Tudi to posebnost je treba upoštevati pri določanju regresa za prehrano, seveda ob upoštevanju določb aneksa. 

 

Aneks ureja tudi primere, ko ima javni uslužbenec zagotovljeno brezplačno prehrano med delom. V tem primeru ima javni uslužbenec možnost izbire med izplačilom regresa za prehrano ali koriščenjem brezplačne prehrane, pri čemer se koriščenje brezplačne prehrane in izplačilo regresa za prehrano izključujeta. Če je cena zagotovljene prehrane nižja od zneska regresa za prehrano, javnemu uslužbencu pripada izplačila razlike do višine zneska regresa za prehrano.

 

POMEMBNO:

 

V zvezi z brezplačno prehrano je treba opozoriti, da ZUJF  določa, da zaposleni ni upravičen do regresa za prehrano, če mu delodajalec zagotovi brezplačno prehrano med delom. Če je cena zagotovljene prehrane nižja od zneska regresa za prehrano, je zaposleni upravičen do plačila razlike do višine zneska regresa za prehrano.   ZUJF je možnost izbire oziroma odločitve med izplačilom regresa za prehrano in brezplačno prehrano, ki jo zagotavlja delodajalec, vezal na ustrezna dokazila, ki dokazujejo, da zagotovljena prehrana iz zdravstvenih, dietnih, verskih ali drugih razlogov za zaposlenega ni ustrezna.   Vendar pa je treba upoštevati, da je regres za prehrano za javne uslužbence urejen v aneksih h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, kjer pa je omogočena možnost izbire, zato se navedena določba ZUJF za javne uslužbence ne uporablja, ampak je treba upoštevati določbo kolektivne pogodbe, po kateri ima javni uslužbenec pravico do izbire.

 

Zaradi sprememb pri ureditvi dnevnic za službena potovanja v Republiki Sloveniji je bila sprejeta tudi ureditev glede povračila stroškov prehrane na službeni poti, ki traja manj kot 12 ur.

 

Ko je javni uslužbenec na službenem po­tovanju in ni upravičen do dnevnice, ker službeno potovanje ni trajalo več kot 12 ur, je treba glede povračila stroškov prehrane na službeni poti upoštevati naslednje:

• za 8 ur službene poti, ki pomeni praviloma enako časovno obdobje, kot je redna delovna obveznost, javnemu uslužbencu pripada regres za prehrano,
• če pa je službeno potovanje trajalo več kot 8 in do 12 ur, mu za čas od 8 do 12 ur pripada dodaten znesek v višini zneska regresa za prehrano.

 

Ureditev glede določanja regresa za prehrano med delom v povezavi s službeno potjo je uporabna tudi v primerih, ko javni uslužbenec del delovnega čas dela na delovnem mestu, potem pa odide na službeno pot. Pravico do regresa za prehrano je treba presojati glede na čas dela in glede na čas trajanja službene poti, pri čemer javnemu uslužbencu za skupni čas do 8 ur (delo in službena pot) pripada regres za prehrano, za čas službene poti v trajanju nad 8 do 12 ur pa mu pripada znesek v višini regresa za prehrano.

 

Na dokumentih (nalog za službeno potovanje) je v postopku finančne oziroma računovodske obdelave smiselno ta dva zneska ločiti, saj regres za prehrano sodi med stroške dela, stroški službene poti pa sodijo med stroške za blago in storitve (materialni stroški). Pravilno evidentiranje obeh zneskov bo tudi omogočilo pravilno davčno obravnavo, skladno z uredbo, ki ureja davčno obravnavo povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.

 

V zvezi z regresom za prehrano je treba upoštevati, da ta javnemu uslužbencu ne pripada, če:

• je odsoten zaradi koriščenja letnega dopusta ali izrednega dopusta skladno s kolektivno pogodbo ali zakonom,
• je odsoten zaradi bolezni, nesreče pri deli ali izven dela, porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka,
• je napoten na službeno potovanje in prejme dnevnico kot povračilo stroškov prehrane na službeni poti,
• ima na službeni poti zagotovljeno prehrano.