Solidarnostna pomoč je institut delovnega prava in pravica, ki je pogojena z obstojem delovnega razmerja.[1] Delavcem je praviloma izplačana ob nastopu določenega dogodka z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Delodajalec je dolžan izplačati delavcu solidarnostno pomoč v primerih oziroma ob izpolnitvi pogojev, določenih s kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca, oziroma s splošnimi akti delodajalca.
Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06, s spremembami, v nadaljevanju: Uredba) ureja solidarnostno pomoč v 11. členu, in sicer v prvem odstavku določa, da se solidarnostna pomoč ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja (i) v primeru smrti delojemalca ali njegovega družinskega člana, do višine 3.443 eurov, (ii) v primeru težje invalidnosti ali daljše bolezni delojemalca ter elementarne nesreče ali požara, ki prizadene delojemalca do višine 1.252 eurov. Skladno z drugim odstavkom obravnavanega člena se za solidarnostno pomoč šteje tudi povračilo stroškov pogreba v primeru smrti delojemalca.
Iz pojasnila Finančne uprave Republike Slovenije[2] izhaja, da se za težjo invalidnost šteje takšna invalidnost (kot posledica poškodbe, okvare,..), zaradi katere je delodajalec tri mesece ali več odsoten z dela, oziroma tri mesece ali več dela največ štiri ure dnevno. Če traja bolezen ali invalidnost več kot eno leto, je mogoče neobdavčeno izplačati solidarnostno pomoč za vsako leto trajanja invalidnosti ali bolezni. Družinski člani delojemalca po Uredbi so zakonec delojemalca ter delojemalčevi otroci in posvojenci, ki jih je delojemalec po zakonu dolžan preživljati. Za zakonca delojemalca se šteje tudi oseba, ki z delojemalcem živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
Višino solidarnostne pomoči, kot že rečeno, navadno določajo kolektivne pogodbe, lahko pa jih delodajalec uredi tudi s splošnim aktom. Seveda je v takšnem aktu mogoče predvideti upravičenost do izplačila solidarnostne pomoči tudi v primerih, ki jih Uredba ne predvideva, vendar pa so takšna izplačila nato všteta v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Enako velja tudi za višino solidarnostne pomoči, ki je prav tako lahko s kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca določena višje od 3.443 eurov v primeru smrti delojemalca ali njegovega družinskega člana oziroma višje od 1.252 eurov v primeru težje invalidnosti ali daljše bolezni delavca ter elementarne nesreče ali požara, vendar se presežek nad to višino všteje v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.
Postopki za izplačilo solidarnostne pomoči se glede na kolektivne pogodbe razlikujejo. Tako je na primer po določbah Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91-I, s spremembami, v nadaljevanju: KPND) veljalo, da je delodajalec dolžan izplačati solidarnostno pomoč tudi brez vloženih zahtevkov s strani delavca, vendar je bil nato sprejet Aneks h KPND (Uradni list št. 40/12, v nadaljevanju: Aneks h KPND), ki je v tretjem odstavku 13. člena določil, da lahko javni uslužbenec vloži zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči v roku 60 dni od nastanka primera oziroma od trenutka, ko je bil zahtevo zmožen vložiti.
Delodajalec, če ga ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, lahko v splošnem aktu sam določi postopek izplačila solidarnostne pomoči, pomembno pa je, da ga v aktu uredi jasno in razumljivo, da v praksi ne bi prihajalo do dileme delavcev o upravičenosti do tovrstne pomoči.
Pomembno je omeniti tudi vidik varstva osebnih podatkov delavca. Pri solidarnostni pomoči gre za pravico delavca, kar pomeni, da je le od delavca odvisno, ali jo bo delavec uveljavljal ali ne. Pravna podlaga za posredovanje osebnih podatkov delavca je 48. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1), saj je posredovanje osebnih podatkov potrebno zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem. Pri tem pa je treba upoštevati načelo sorazmernosti in obdelovati le toliko podatkov, kot je to nujno potrebno, da se izkaže upravičenost do solidarnostne pomoči (dovolj je tako na primer že seznanitev z objektivnimi okoliščinami, ki so posledica slabega zdravstvenega stanja delavca in upravičujejo pridobitev solidarnostne pomoči, ne pa dejanska diagnoza).
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014 zavzelo stališče, da je pojem ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND potrebno razlagati glede na namen, ki sta ga stranki pri sklepanju KPND zasledovali. Smiselna uporaba razlag spornega pojma iz drugih pravnih področij oziroma zakonov ni primerna, ker je namen posameznih institutov različen. VSRS je nadalje zapisalo, da je pri razlagi spornega pojma neustrezno sklicevanje na načelo »in favor laboratoris« in razsodilo, da staršev delavca ni mogoče šteti kot ožjih družinskih članov iz prve alineje 4. točke 40. člena KPND, ob smrti katerih bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči, in dodalo, da pri tem ni pomembno, ali je delavec živel v dejanski življenjski skupnosti s starši na isti lokaciji bodisi sam ali s svojo družino.
V zadnjem obdobju je bilo veliko govora o tem, ali je delodajalec na podlagi določb kolektivnih pogodb dolžan delavcu izplačati solidarnostno pomoč zaradi razglašene epidemije, kot elementarne nesreče. Ministrstvo za javno upravo je v povezavi s tem sprejelo stališče,[3] da je bistvo solidarnostne pomoči v tem, da je dogodek, ki je naveden kot razlog, tudi dejansko vplival na delavca in mu povzročil težavo oziroma škodo. Bistvo solidarnostne pomoči iz četrte alineje (elementarne nesreče in požari) četrtega odstavka 40. člena KPND je v tem, da je dogodek, ki je naveden kot razlog, vplival na javnega uslužbenca in mu povzročil težavo oziroma škodo. V nasprotnem, če bi sledili zahtevku, kot so ga postavili sindikati, torej da je dovolj le, da se naravna nesreča zgodi, ne da bi konkretno vplivala na javnega uslužbenca in mu povzročila težavo, bi prišli do absurdne situacije, ko bi bilo dovolj že, da se je naravna nesreča zgodila, pri tem pa ne bi bilo pomembno, ali je vplivala na javnega uslužbenca ali ne. To bi privedlo do situacije, ko bi bili npr. zaradi žledoloma ali druge vremenske ujme po vsej Sloveniji do solidarnostne pomoči upravičeni vsi javni uslužbenci in ne le tisti, ki jim je bila z žledom povzročena škoda na njihovi nepremičnini, ob poplavah na določenem področju bi bili do solidarnostne pomoči upravičeni vsi javni uslužbenci s tega območja, ne glede na to, ali imajo nepremičnino ali ne in ali je njihova nepremičnina prizadeta s poplavo itd. Ministrstvo je tako zaključilo, da določbe KPND ne dajejo podlage za izplačilo solidarnostne pomoči zaradi razglašene epidemije COVID-19 vsem javnim uslužbencem brez ugotovitve, da je epidemija prizadela javnega uslužbenca ali njegovo premoženje in mu povzročila težave ter škodo, ki bi jo solidarnostna pomoč pomagala prebroditi.
Pravica do prejema solidarnostne pomoči je torej vezana na določen dogodek in se delavcu izplača z namenom, da lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. Pogoja, ki morata biti izpolnjena za izplačilo, sta obstoj delovnega razmerja in eden izmed taksativno (v kolektivni pogodbi ali internem aktu delodajalca) naštetih dogodkov.
[1] Glej Sodba VIII Ips 126/2013 z dne 13. 1. 2014
[2] Glej FURS: Dohodnina – Dohodek iz zaposlitve, Povračilo stroškov in drugi dohodki iz delovnega razmerja, 8. izdaja, april 2022
[3] Glej mnenje Ministrstvo za javno upravo opr. št. 1002-457/2020/5 z dne 8. 5. 2020