Ukinitev javnega prevoza – nezmožnost prihoda na delo kot višja sila in višina nadomestila

Natisni

V skladu z ureditvijo v Zakonu o delovnih razmerjih[1] je temeljna obveznost delavca, da opravlja delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Iz razlogov, ki pa so zakonsko določeni oz. dogovorjeni v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnosti, pa ima delavec tudi pravico, da je upravičeno odsoten z dela in mu posledično za ta čas pripada nadomestilo plače.

Ena izmed opravičenih odsotnosti z dela je tudi odsotnost ob pogojih zatrjevanja višje sile. Prvenstveno je odsotnost zaradi višje sile opredeljena že v ZDR-1, kjer je v 6. odst. 137. člena določeno, da če delavec ne more opravljati dela zaradi višje sile, je upravičen do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 odstotkov minimalne plače.

Pravni standard višje sile je v obligacijskih razmerjih opredeljen z naslednjimi elementi: – (i) prisotnost zunanjega vzroka, (ii) nepričakovanost dogodka, (iii) neizogibnost in (iv) neodvrnljivost dogodka.[2]

V času epidemije COVID-19 pa je interventna zakonodaja posegla v ta institut, saj se je v praksi odsotnost delavca ob zatrjevanju višje sile množično pojavljala. Ko so se ob prvem valu epidemije COVID-19 zaprli vrtci in šole, je bila odsotnost delavca tako neizogibna, saj, če ni imel možnosti zagotovitve varstva s strani drugega starša ali zagotoviti varstvo na drug primeren način, je svojo odsotnost z dela lahko opravičil z zatrjevanjem višje sile. Enako pa se je zgodilo tudi z ukinitvijo javnega prevoza, kar je za določene delavce, katerih prihod na delo je vezan na javni promet, posledično pomenilo nezmožnost prihoda delavca na delo. Tudi ti delavci so svojo odsotnost lahko opravičili ob pogojih zatrjevanja elementov višje sile. Oba predstavljena primera sta bila primeroma urejena v interventni zakonodaji – PKP1. Delavec je tako lahko zaradi varstva otrok ali nezmožnost prihoda na delo bil opravičeno odsoten z dela, hkrati pa je interventna zakonodaja določala višje nadomestilo in pa možnost delodajalca, da od države uveljavi povračilo za ta izplačana nadomestila.

Tudi v PKP5-ZZUOOP[3] je določeno, da ima delavec, torej zgolj eden od staršev, ki ne more opravljati dela zaradi višje sile, ki je posledica obveznosti varstva otroka zaradi odrejene karantene ali druge zunanje objektivne okoliščine nezmožnosti obiskovanja vrtca, šole ali socialno varstvene storitve vodenja in varstva ter zaposlitve pod posebnimi pogoji, ki ni v institucionalnem varstvu, možnost upravičene odsotnosti z dela zaradi zatrjevanja obstoja višje sile, pri čemer je ta delavec upravičen do 80 % nadomestila plače, delodajalec pa ima za to na podlagi ZZUOOP možnost uveljavitve povračila izplačanega nadomestila.

Delavec mora torej zatrjevati, da dela ne more opravljati zaradi varstva otrok, pri čemer se to nanaša na otroke do vključno 5. razreda osnovne šole, otroke v prilagojenih in posebnih programih v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter otroke, ki imajo v odločbi o usmeritvi določeno pomoč spremljevalca. Prav tako pa mora delodajalcu izkazati, da varstva ni mogoče zagotoviti s strani drugega starša oz. na drug primeren način.

Trenutno veljavna interventna zakonodaja pa sedaj ne določa posebne pravne podlage oz. primeroma ne navaja, da delavec lahko opraviči odsotnost z dela zaradi nezmožnosti prihoda na delo zaradi ukinitve javnega prevoza. Z Odlokom o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja prevoza potnikov na ozemlju Republike Slovenije[4] se je zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19 z dnem 16. 11. 2020 začasno prepovedal javni prevoz potnikov na ozemlju Republike Slovenije.

V zvezi s tem je bilo sprejeto stališče Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, iz katerega izhaja, da v zvezi z okoliščino višje sile zaradi nezmožnosti prihoda na delo zaradi ukinitve javnega je treba upoštevati splošen delovnopravni okvir v ZDR-1. V skladu z ZDR-1 je delavec, ki ne more opravljati dela zaradi višje sile, upravičen do nadomestila plače, in sicer do polovice plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, oziroma najmanj 70 odstotkov minimalne plače.

Za opravičenost odsotnosti z dela delavca pa je treba presojati prisotnost vseh elementov višje sile v vsakem konkretnem primeru posebej, še dodaja ministrstvo. V okviru presoje nezmožnosti prihoda na delo zaradi ukinitve javnega prevoza, je treba upoštevati tudi možnost zagotovitve drugačnega načina prevoza, ki je v skladu z omejitvami v Odloku dopusten.

Tako v skladu z veljavno ureditvijo delavec, ki zaradi ukinitve javnega prevoza ne more priti na delo, lahko svojo odsotnost opravičuje na zatrjevanju elementov višje sile, pri čemer pa je naloga delodajalca, da presodi, ali so vsi elementi višje sile izpolnjeni. Če je delavec torej to izkazal in je odsoten z dela zaradi višje sile kot posledica ukinitve javnega prevoza, je upravičen do nadomestila plače v višini 50 odstotkov plače oziroma najmanj 70 odstotkov minimalne plače, kot to določa ZDR-1. Trenutno interventna zakonodaja namreč ne določa višje višine nadomestila (tako kot pri nezmožnosti opravljanja dela zaradi varstva otrok), prav tako pa delodajalcu ne omogoča, da uveljavi povračilo izplačanega nadomestila pri državi.

[1] Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS in 81/19, v nadaljevanju: ZDR-1.