ZDR-1 v 130. členu med drugim določa tudi, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. V javnem sektorju regres za prehrano med delom urejajo aneksi h kolektivnim pogodbam dejavnosti in poklicev, Uradni list RS, št. 88/21 in določajo, da javnemu uslužbencu pripada regres za prehrano za dan prisotnosti na delu.

V zvezi z opredelitvijo dneva prisotnosti na delu je v aneksih določeno, da se kot dan prisotnosti na delu šteje, če javni uslužbenec dela najmanj s polovičnim delovnim časom dnevno (če je na primer dnevni delovni čas 8 ur, potem mora javni uslužbenec delati najmanj 4 ure, da mu pripada regres za prehrano). V primerih, ko javni uslužbenec dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zdravstvenem zavarovanju, starševskem varstvu ali drugimi predpisi, ki tako določajo, ima pravice iz socialnega zavarovanja (67. člen ZDR-1), je treba pri ugotavljanju dela z najmanj polovičnim delovnim časom dnevno upoštevati delovno obveznost javnega uslužbenca, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (če dela na primer 6 ur dnevno zaradi starševstva, potem je polovični delovni čas 3 ure).

Glede neenakomerne razporeditve delovnega časa pa velja, da če je delovni čas razporejen neenakomerno tako, da javni uslužbenec dnevno opravi več kot 8 ur delovne obveznosti, se število regresov za prehrano za dneve, ko je delal več kot 8 ur, določi na način, da se število ur mesečne delovne obveznosti deli z osem.

Pri delu preko polnega delovnega časa v povezavi s pravico do regresa za prehrano pa je določba zapisano bolj jasno. Aneks določa:

• če javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa na dan, ko sicer nima delovne obveznosti in je torej delo preko polnega delovnega časa možno šteti kot dan prisotnosti, ker je delal najmanj polovico delovnega časa (na primer najmanj 4 ure na dan), mu pripada regres za prehrano,
• če pa javni uslužbenec delo preko polnega delovnega časa opravi v istem dnevu po opravljeni redni delovni obveznosti, mu pripada dodaten regres za prehrano, ki se določi tako, da se število opravljenih nadur, opravljenih na te dneve v posameznem mesecu, deli z osem in mu za vsakih tako izpolnjenih osem ur dela preko polnega delovnega časa pripada znesek regresa.

Aneks glede zagotovljene brezplačne prehrane določa, da ima javni uslužbenec v primeru zagotovljene brezplačne prehrane med delom možnost izbire med izplačilom regresa za prehrano ali koriščenjem brezplačne prehrane. Koriščenje brezplačne prehrane med delom in izplačilo regresa za prehrano se izključujeta. Če je cena zagotovljene prehrane nižja od zneska regresa za prehrano, je javni uslužbenec upravičen do plačila razlike do višine zneska regresa za prehrano.

V zvezi z regresom za prehrano je treba upoštevati, da javnemu uslužbencu ne pripada v času bolniške odsotnosti, v času letnega dopusta, ko je na službenem potovanju in mu je kot povračilo stroškov prehrane zagotovljena dnevnica, javni uslužbenec tudi ni upravičen do regresa za prehrano, ko prejema nadomestilo plače za druge opravičene odsotnosti.