Uvod

Družinski zakonik je bil dne 21. 3. 2017 sprejet v Državnem zboru RS in dne 31. 3. 2017 objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/2017. Sicer je začel veljati že 15. 4. 2017, vendar se je zaradi kompleksnosti sprememb, novih organizacijskih in kadrovskih prilagoditev ter izvajanja potrebnih usposabljanj tako na sodiščih kot na centrih za socialno delo začel uporabljati šele dve leti po uveljavitvi, to je 15. 4. 2019. Izjeme so bile določbe glede uveljavljanja družinske politike na ravni države, porabe proračunskih sredstev, postopka pred sklenitvijo zakonske zveze in vnaprej izražene volje staršev za primer smrti ali trajnejše nezmožnosti izvajanja starševske skrbi – te določbe so se začele uporabljati že ob uveljavitvi zakonika oz. z začetkom leta 2018. V dveletnem obdobju, od sprejetja do dejanskega začetka uporabe zakonika, je bilo treba spremeniti tudi vrsto postopkovnih in drugih zakonov in podzakonskih aktov. V nadaljevanju pišemo predvsem o spremembah, ki so se začele uporabljati s 15. 4. 2019 in bodo pomembne za ravnatelje slovenskih vrtcev in šol, ter pojasnjujemo temeljno usmeritev nove družinske politike pri nas.

Predhodnik Družinskega zakonika, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), je pri nas veljal vse od leta 1976. Obsežneje je bil noveliran le trikrat – v letih 1989, 2001 in 2004, in še takrat je uredil zgolj vprašanja, povezana s spremembo državne, ustavne in pravne ureditve, ter le najbolj težavne in pereče probleme družinskega prava. Vsakodnevna praksa centrov za socialno delo, sodišč in teorije pa so kazali na pravne praznine, pomanjkljivosti, nedodelanosti in tudi neusklajenosti z novejšimi mednarodnimi predpisi, predvsem v zvezi z otrokovimi pravicami, na vseh področjih veljavnega zakona. Zakonodajalec je pri pripravi novega sistema družinskega prava izhajal predvsem iz spodaj opisanih načel in ciljev ter delno spremenil prejšnjo ureditev.

1. Temeljno načelo našega družinskega prava je učinkovitejše varovanje koristi otroka, osnovni cilj pa izboljšanje položaja otrok v družinskih razmerjih.

2. Bistvenega pomena na družinskem področju je hitrejše reševanje zadev, še posebej pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka – predolgi postopki namreč prinašajo nepopravljive posledice za otroka in njegov nadaljnji razvoj.

3. Pravna ureditev vseh ukrepov države temelji na načelu najmilejšega ukrepa. Družinska zakonodaja je doslej podrobno urejala le nekaj ukrepov, s katerimi je država lahko posegla v družino zaradi varstva otrokovih koristi. Po novem se je krog ukrepov razširil še na ukrepe, ki so se v praksi izkazali za najbolj pogrešane. Ukrepe za varstvo koristi otroka izreka sodišče, natančno pa so določeni tudi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za ukrep za varstvo koristi otroka. Izreče se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka, predvsem pa naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je tako mogoče dovolj zavarovati koristi otroka. Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Sodišče lahko izda začasno odredbo brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja.

4. Družinski zakonik pri vsakem ukrepu za varstvo koristi otroka posebej določa, koliko časa lahko traja, določa stalno preverjanje utemeljenosti nadaljnjega izvajanja ukrepa in zavezuje center za socialno delo, da predlaga prenehanje izvajanja ukrepa, nadomestitev ukrepa z drugim ali podaljšanje že izrečenega ukrepa, kadar meni, da je to otroku v korist. Enako lahko odloči sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pomembna cilja sta tudi izboljšanje pravne varnosti državljanov pri odločanju v zakonskih in družinskih sporih ter poenotenje postopkov glede odločanja o ukrepih za varstvo koristi otrok. Na tem področju je bil z novim zakonikom narejen sistemski premik – odločanje o ukrepih za varstvo koristi otroka bo odslej skoraj v celoti preneseno s centrov za socialno delo na okrožna sodišča. Sodišča bodo tako odločala o začasnih odredbah in ukrepih za varstvo koristi otrok trajnejšega značaja (odvzem otroka, namestitev otroka v zavod, odvzem starševske skrbi), o rejništvu in skrbništvu. O nujnih ukrepih pa odloča center za socialno delo, s čimer se želi zagotoviti hitro in učinkovito varstvo otrokovih koristi, in sicer hitrejše varstvo, kot ga lahko zagotovi sodišče z izrekom začasne odredbe.

6. Po drugi strani se z zakonikom krepijo vloga ter kadrovski in finančni položaj centrov za socialno delo. Vse to je nujno za učinkovito in strokovno izvajanje njihovega osnovnega poslanstva. Zakonodajalcu se je zdelo še posebej smiselno in primerno, da je ločil oblastno funkcijo centrov za socialno delo od strokovne in svetovalne funkcije – to naj bi centri obdržali kot dejavnost, ki je temelj vseh njihovih aktivnosti pri izvajanju družinske politike. V tem smislu zakonik predvideva predhodno posvetovanje, strokovno svetovanje in mediacijo. Njihov cilj je zmanjšanje števila sporov pred sodišči, saj se z njimi staršema pomaga, da glede pomembnih vprašanj, ki se tičejo njune družine, sama dosežeta soglasje s pomočjo tretje, nepristranske osebe. Glede na to, da bosta odločitve v zvezi z otrokom sprejela sama, se pričakuje, da jih bosta upoštevala bolj, kot če bi jima bile »vsiljene«/dane s strani sodišča. Namen predlaganih rešitev je izboljšanje položaja otroka, ki ga v sporih starši pogosto uporabljajo kot sredstvo za reševanje medsebojnih nesporazumov. Cilj zakonika je omogočiti otroku, da izrazi svoje mnenje s pomočjo osebe, ki je za to posebej usposobljena, nepristranska in ni vpeta v konkretne zadeve dotične družine. Končni cilj vseh vpletenih v postopek naj bi bil otrokova korist in njegova dobrobit, in ne takšni in drugačni interesi staršev. Vloga staršev v postopkih, ki so v zvezi z otrokom, je drugotnega pomena – zakonik staršem priznava pravice in obveznosti zaradi – v prvi vrsti – zadovoljevanja otrokovih potreb.

Temeljni pojmi in definicije

Družinski zakonik v uvodnih določbah opredeljuje in pojasnjuje temeljne pojme in institute družinskega prava, kot so družina, zakonska zveza, zunajzakonska skupnost, otrok, starševska skrb, načelo otrokove koristi, posebno varstvo otrok, posvojitev, rejništvo, skrbništvo. Poleg tega opredeljuje sisteme, s katerimi država ponuja varstvo in svetovanje, da se ljudje vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje in da jim pomaga pri reševanju njihovih težav v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok – z mediacijo, opredelitvijo pristojnosti sodišč in centrov za socialno delo ter z drugimi ukrepi na ravni države.

Družina je po 2. členu Družinskega zakonika »življenjska skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice«. V nasprotju s prejšnjo ureditvijo (Družina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo) je definicija družine opredeljena širše in ne glede na starost otroka (pri spremembi definicije so se upoštevale dejanske okoliščine mnogih družin z otroki, ki tudi po doseženi polnoletnosti živijo pri starših – študentje in drugi).

ZZZDR pojma otrok ni definiral, v novem zakoniku pa je otrok opredeljen kot »oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost« (5. člen). Vsebinskih novosti v primerjavi s prejšnjo ureditvijo na tem področju ni – mladoletnik lahko pridobi popolno poslovno sposobnost, če je toliko telesno in duševno zrel in sposoben za samostojno življenje, da vsaj formalnopravno ne potrebuje več posebnega varstva, ki mu ga zagotavlja ustava oz. država, obveznost staršev, da z zastopanjem nadomeščajo njegovo voljo, pa se zmanjša na dopolnjevanje otrokove volje ali celo popolnoma odpade. Zakonik postavlja formalno možno mejo te zrelosti na 15 let otrokove starosti. Otrok, ki dopolni 15 let, lahko sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za sklepanje poslov, ki bistveno vplivajo na otrokovo življenje pred polnoletnostjo ali po njej, je potrebno dovoljenje staršev. Vprašanje veljavnosti pomembnega posla, ki ga sklene otrok, ki je dopolnil 15 let, brez dovoljenja staršev, pa se presoja drugače kot po ZZZDR – presoja se po pravilih obligacijskega prava. To pomeni, da dovoljenje staršev ni že vnaprej postavljeno kot pogoj za veljavnost posla, ampak je tak posel, ki ga je sklenil mladoletnik brez dovoljenja staršev, v času, ko je negotovo, ali ga bodo starši odobrili ali ne – izpodbojen oziroma za zdaj veljaven za obe stranki. To pomeni, da zavezuje tako mladoletnika kot njegovega sopogodbenika, dokler se posel ne izpodbije ali dokler starši ne zavrnejo odobritve posla.

Družinski zakonik s 7. členom postavlja v ospredje načelo otrokove koristi – poglavitno načelo, ki sicer izhaja že iz ZZZDR, vendar je po novem precej bolj konkretizirano. Iz 7. člena Družinskega zakonika izhaja, da »starši v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbijo za korist otroka. Otroke vzgajajo s spoštovanjem do njihove osebe, individualnosti in dostojanstva. Starši imajo pri skrbi in odgovornosti za korist otroka prednost pred vsemi drugimi in delajo v korist otroka, če – zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj – primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju. Tudi državni organi, izvajalci javnih služb (torej tudi vrtci in šole), nosilci javnih pooblastil, organi lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe morajo v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom v prvi vrsti upoštevati to načelo in skrbeti za korist otroka.«

Na drugi strani otrokove koristi Družinski zakonik uvaja in opredeljuje nov pojem starševska skrb (po ZZZDR je bila ta vsebina zajeta v terminu roditeljska pravica), ki je »celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj, starševska skrb pa pripada skupaj obema staršema«. Novi pojem je primernejši – poudarek je namreč na odnosu staršev oziroma posvojiteljev (ki niso roditelji) do otrok in na »skrbi«, torej obveznosti, saj so nekateri starši v medsebojnih sporih izraz »roditeljska pravica« razumeli preveč posesivno (in dobesedno) ter otroka šteli kot objekt njihovih pravic. Vsebina starševske skrbi je opredeljena v 136. členu Družinskega zakonika, in sicer kot »obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja«. Obveznosti staršev pa opredeljuje 137. člen Družinskega zakonika, po katerem »morajo starši svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Starši morajo po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje.«

Ukrepi za varstvo koristi otroka

Sodišče in center za socialno delo morata izvesti potrebna dejanja in ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Starši imajo pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka (v nadaljnjem besedilu: ukrep za varstvo koristi otroka) le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka. Ukrepe za varstvo koristi otroka izreka sodišče.

Pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka se upošteva načelo najmilejšega ukrepa, pri čemer je treba upoštevati dve omejitvi:
– izreče naj se ukrep, s katerim bodo starši čim manj omejeni pri izvajanju starševske skrbi, če je z njim mogoče dovolj zavarovati koristi otroka;
– predvsem naj se izreče ukrep, s katerim se otrok staršem ne odvzame, če je s tem ukrepom mogoče dovolj zavarovati koristi otroka.

Sodišče izreče ukrep za varstvo koristi otroka, če ugotovi, da je otrok ogrožen. Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju. Škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju.

Sodišče pri odločanju o ukrepu za varstvo koristi otroka upošteva otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Sodišče lahko izda začasno odredbo brez predhodno pridobljenega otrokovega mnenja.
Ukrepi za varstvo koristi otroka so:
• začasne odredbe,
• nujni odvzem otroka in
• ukrepi trajnejšega značaja.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Sodišče sme za varstvo koristi otroka izdati začasno odredbo, s katero je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka, zlasti pa:
• odredbo, s katero otroka odvzame staršem in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod;
• odredbo o vstopu v stanovanje ali druge prostore, v katerih se otrok nahaja, proti volji staršev;
• odredbo o prepovedi ali omejitvi stikov;
• odredbo o načinu izvajanja stikov;
• odredbo o vzgoji in varstvu otroka;
• odredbo o preživljanju otroka;
• odredbo o prepovedi prehoda državne meje z otrokom;
• odredbo o izselitvi nasilnega člana iz skupnega stanovanja;
• odredbo o prepovedi približevanja otroku osebam, ki ga ogrožajo;
• odredbo o zavarovanju na premoženju staršev ali otroka;
• odredbo o zdravniškem pregledu ali zdravljenju.

Nujni odvzem otroka se izvede, kadar je z verjetnostjo izkazana tako huda ogroženost otroka, da je njegove koristi mogoče zavarovati le s takojšnjim odvzemom staršem. Center za socialno delo odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v krizni center, v rejništvo ali v zavod, še preden sodišče odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Otrok se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik.

Centru za socialno delo lahko pri dejanju takojšnjega odvzema otroka staršem nudi pomoč policija v skladu s predpisi, ki urejajo naloge in pooblastila policije. Center za socialno delo mora v 12 urah po odvzemu otroka predlagati sodišču izdajo začasne odredbe o odvzemu otroka. O predlogu za izdajo začasne odredbe mora sodišče odločiti takoj, najkasneje pa v 24 urah.

Pri odločitvi o ukrepu trajnejšega značaja sodišče upošteva mnenje centra za socialno delo. Center za socialno delo pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdela načrt pomoči družini in otroku. Poročilo o izvajanju načrta pomoči se posreduje sodišču enkrat na leto. Načrt pomoči vsebuje opis stanja, potrebe otrok, možnosti družine, način spremljanja, oblike pomoči in opis realizacije ukrepa. Center za socialno delo lahko v načrt pomoči družini in otroku vključi program družinske terapije, psihiatrično zdravljenje, zdravljenje odvisnosti od alkohola ali nedovoljenih drog ter druge zdravstvene, izobraževalne in psihosocialne programe, če kaže, da bodo starši po terapiji ali zdravljenju lahko ponovno prevzeli otrokovo vzgojo in varstvo, ali v drugih primerih, ko je to v korist otroka.

Ukrepi trajnejšega značaja so:
• omejitev starševske skrbi,
• odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju,
• omejitev ali odvzem pravice do stikov,
• odvzem otroka staršem,
• namestitev otroka v zavod,
• odvzem starševske skrbi.

Pri ukrepu omejitve starševske skrbi sodišče enemu od staršev ali obema prepove izvajanje posameznih upravičenj iz starševske skrbi, če je otrok ogrožen in bo korist otroka ob upoštevanju okoliščin primera dovolj zavarovana s tem ukrepom. Za zavarovanje premoženjskih koristi otroka lahko sodišče odloči, da imajo starši glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika. Sodišče lahko staršem prepove upravljanje otrokove preživnine, drugega premoženja ali prepove le odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja. Sodišče lahko glede na okoliščine primera odloči, da center za socialno delo opravlja nadzor nad izvajanjem starševske skrbi, in določi tudi način tega nadzora. Ukrep omejitve starševske skrbi traja največ eno leto, razen če sodišče odloči o ukrepu omejitve starševske skrbi skupaj z ukrepom odvzema otroka staršem ali ukrepom namestitve otroka v zavod, traja ukrep omejitve starševske skrbi največ tri leta.

Ukrep odvzema otroka staršem pomeni, da sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi in če okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno lahko prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. V tem primeru sodišče drugo osebo, rejnika ali zavod tudi imenuje. Otrok se ne sme namestiti k osebi, ki ne more biti skrbnik. S tem odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče ob tem ukrepu dodatno omeji starševsko skrb. Ukrep odvzema otroka staršem traja največ tri leta.

Sodišče odloči o namestitvi otroka v zavod zaradi njegovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, če je ogrožen on sam ali drugi otroci v družini in je le z njegovo namestitvijo v zavod mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi ali koristi drugih otrok v družini. V tem primeru sodišče zavod tudi imenuje. S tem ukrepom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče ob tem ukrepu dodatno omeji starševsko skrb. Ukrep namestitve otroka v zavod traja največ tri leta. Otrok, ki je pridobil popolno poslovno sposobnost, sme ostati v zavodu le, če v to pisno privoli.

Pri ukrepu odvzema starševske skrbi sodišče enemu ali obema od staršev odvzame starševsko skrb, če je otrok ogrožen in iz okoliščin primera izhaja, da ne kaže, da bi lahko ali bosta ponovno prevzela skrb za njegovo vzgojo in varstvo, zlasti če sta hudo kršila obveznosti ali zlorabila pravice, ki izhajajo iz starševske skrbi, ali sta otroka zapustila ali s svojim ravnanjem očitno pokazala, da ne bosta skrbela zanj. Starševska skrb se vrne z odločbo sodišča, če preneha razlog, zaradi katerega je bila odvzeta, razen če je bil otrok med tem časom posvojen. Kadar sodišče odloči o tem ukrepu, odloči tudi o namestitvi otroka k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod in o postavitvi pod skrbništvo, če o tem še ni bilo odločeno. V tem primeru drugo osebo, rejnika ali zavod in skrbnika tudi imenuje.

Druge pomembne določbe

Zelo pomemben je 135. člen Družinskega zakonika, ki določa načelo prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok, iz katerega izhaja, da imajo starši glavno in enako odgovornost za varstvo in vzgojo otroka ter njegov razvoj. Koristi otroka so njihova poglavitna skrb. Država jim nudi pomoč pri izvajanju njihove odgovornosti.

Starševsko skrb izvajata oba starša sporazumno v skladu s koristjo otroka. Ob sporu med staršema pri izvajanju starševske skrbi, če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Kadar starši ne živijo skupaj in otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema, odločata o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na njegov razvoj, sporazumno in v skladu s koristjo otroka. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njuno željo pa tudi mediatorji. Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Če se starši ne sporazumejo o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, odloči o tem sodišče.

Otrokovo mnenje mora sodišče pridobiti in upoštevati pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku. Upošteva se otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.

Ustava RS v 53. členu podrobneje ureja pravico do spoštovanja družinskega življenja, zato za državo izhaja tudi obveznost, da si v primerih, ko se starši odločijo za ločeno življenje, prizadeva za takšno reševanje družinskopravnih sporov, ki najmanj obremenjuje otroke in ki v čim večji meri otroku omogočajo ohranjanje stikov z obema staršema tudi po razpadu družine. Zaradi posebnega varstva otrok in družine je država v 200. členu Družinskega zakonika predpisala obvezno predhodno svetovanje pri centru za socialno delo pred vložitvijo tožbe oziroma sporazumnega predloga za razvezo zakonske zveze, razen kadar zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi imata starševsko skrb. Pomemben je tudi postopek mirnega reševanja sporov oz. mediacije kot postopka, ki starše spodbuja k sporazumnemu reševanju medsebojnih razmerij in razmerij do otroka po razpadu družine in je pomembna novost novega zakonika. Mediacija v družinskih zadevah je postopek, v katerem udeleženke ali udeleženci prostovoljno s pomočjo ene ali več nevtralnih tretjih oseb (mediatorjev) skušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz medsebojnih družinskih razmerij. Mediacija se prvenstveno izvaja pred začetkom sodnega postopka, njen namen je oblikovati predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze ali predlog za sklenitev sodne poravnave o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in o njegovih stikih s starši ali z drugimi osebami ali o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Ker pa je treba v družinskopravnih sporih postopati hitro, postopek mediacije ne sme podaljšati reševanja zadeve. Če stranki mediacije dosežeta dogovor, mediator ta dogovor zapiše in v soglasju s pravdnima strankama zapisani dogovor posreduje sodniku, ki zadevo obravnava. Sodnik preveri, ali je dogovor glede vzgoje, varstva in preživljanja otroka v skladu z otrokovimi koristmi, pri čemer upošteva tudi mnenje centra za socialno delo.

Odločanje o posvojitvi, rejništvu in skrbništvu po novi ureditvi sodi pod pristojnost sodišč, razen v posebnih primerih (npr. skrbništvo za posebne primere).

Rejništvo je odplačna oblika družinskopravnega varstva otrok, ki se izvaja z nego, vzgojo in oskrbovanjem v tuji družini, pri osebah, ki niso otrokovi starši ali posvojitelji, niti skrbniki, lahko pa so njegovi sorodniki. Za svoje delo dobijo rejnino, neodplačnega rejništva naš zakon ne predvideva. O namestitvi v rejniško družino prav tako odloča sodišče. Starši sami ne smejo odločati o namestitvi otroka v rejništvo. Državni zbor je marca letos sprejel tudi novelo zakona o izvajanju rejniške dejavnosti. Z njim je uskladil nekatere določbe Družinskega zakonika. Sodišča bodo v skladu z zakonikom v postopkih o ukrepih za varstvo koristi otroka ali v drugih primerih, ki zahtevajo zagotovitev tovrstne namestitve za otroka, odločila o namestitvi otroka v rejniško družino in ob tem rejnika tudi imenovala. Pomembno je vedeti, da z namestitvijo otroka v rejništvo ostanejo staršem ali skrbniku tiste pravice in obveznosti po Družinskem zakoniku, ki so združljive z namenom rejništva, če zaradi varovanja koristi otroka na podlagi Družinskega zakonika ni odločeno drugače. Otrok se namesti v rejništvo, če nima svoje družine, če iz različnih razlogov ne more živeti pri starših ali če je otrokov telesni in duševni razvoj ogrožen v okolju, v katerem živi. Ne glede na navedeno se otrok lahko namesti v rejništvo, če potrebuje usposabljanje v skladu z določbami Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

Družinski zakonik loči skrbništvo za otroke in skrbništvo za odrasle. Otroka, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, postavi sodišče pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika. Skrbnik otroka mora skrbeti zanj z enako skrbnostjo kakor starši, vendar varovanca ni dolžan preživljati in ga imeti pri sebi. Namen skrbništva za otroke je, da se s skrbjo ter z zagotovitvijo vzgoje in izobraževanja vsestransko razvije njihova osebnost in da se usposobijo za samostojno življenje in delo. Obveznosti skrbnika so določene podobno kot v ZZZDR, in sicer skrbnik varovanca zastopa in mora vestno skrbeti za njegovo osebnost, pravice in koristi.

Skrbnik sme samo z dovoljenjem centra za socialno delo:
• vpisati otroka v šolo ali ga izpisati ali spremeniti vrsto izobraževanja;
• odločati o izbiri otrokovega poklica ali opravljanju njegovega poklica;
• izvesti druge pomembnejše ukrepe glede otroka, če tako določa drug zakon.

Ohranja se institut skrbnika za posebni primer, ki ga še vedno imenuje center za socialno delo. Ta lahko imenuje skrbnika za posebni primer ali skrbnika za določeno vrsto opravil odsotni osebi, katere prebivališče ni znano in ki nima zastopnika, neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, pa tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika.

Center za socialno delo ali sodišče imenuje kolizijskega skrbnika otroku, nad katerim izvajajo starševsko skrb starši, če so si njihove koristi v navzkrižju. Center za socialno delo ali sodišče imenuje varovancu kolizijskega skrbnika, če so si koristi varovanca in njegovega skrbnika v navzkrižju. Če so si koristi otrok, nad katerimi ima starševsko skrb ista oseba, ali koristi oseb, ki imajo istega skrbnika, v navzkrižju, center za socialno delo ali sodišče vsakemu izmed njih imenuje kolizijskega skrbnika.