Legioneloza je bolezen, ki jo povzročajo bakterije iz rodue Legionella. So po Gramu negativni, aerobni bacili, značilni bičkarji in njihovo glavno bivalno okolje je voda. Bakterija je povzročiteljica težke pljučnice. Bolnik se z bakterijo okuži preko vdihavanja aerosolov, le-ti pa so okuženi s kontaminirano vodo, skozi katero bakterija vstopi v organizem. Tveganje za okužbo je najmočnejše pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom in pri starejših ljudeh (Perko, 2010).

Živijo v vodnih območjih, tako v naravnih, kot so reke, jezera in podobno, kot tudi v umetnih vodnih sistemih npr. klimatske naprave. Njihovo razmnoževanje pospeši temperatura med 20 in 50 °C, uničijo jih višje temperature, če so bakterije le-tem izpostavljene dlje časa.

Ker se bakterije najraje zadržujejo v umetnih vodnih sistemih, moramo za preprečevanje širjenja poskrbeti z različnimi preventivnimi ukrepi. Pomembno je, da se zavedamo posledic, ki jih lahko prinaša okužba z bakterijo in tako poskrbimo za redno vzdrževanje in nadzor vodovodnih sistemov, kjer bi se bakterija lahko zadrževala.

Nova Uredba o pitni vodi (Ur. l. RS št. 61/2023) v 22. členu navaja zahteve za interno vodovodno napeljavo (IVN), katere morajo upoštevati lastniki oziroma upravljavci ali upravniki prednostnih prostorov.

Prednostni prostori so po navedeni uredbi objekti z uporabniki, ki so potencialno izpostavljeni tveganjem, povezanim s pitno vodo, kot so bolnišnice, zdravstveni zavodi, domovi za starejše, vrtci, šole, drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, stavbe z nastanitvenimi zmogljivostmi, restavracije, bari, športni centri in ustanove za prostočasne dejavnosti in rekreacijo, zavodi za prestajanje kazni, sanitarni objekti v sklopu kampov in podobno.

Načrt za obvladovanje tveganj v IVN iz tretjega odstavka 22. člena omenjene uredbe lastniki oziroma upravljavci ali upravniki prednostnih prostorov pripravijo in začnejo izvajati najpozneje 1. januarja 2029.

Za uspešno preprečevanje razmnoževanja bakterij Legionella spp. (v nadaljevanju legionel) je potrebno izdelati Načrt za preprečevanje legioneloz. Lastnik oziroma upravljavec ali upravnik prednostnih prostorov, v katerih obstaja pogoj za obstoj in razmnoževanje legionel, mora najpozneje v šestih mesecih od uveljavitve te uredbe pripraviti in izvajati načrt preprečevanja legioneloz. Izvajanje tega načrta preneha 31. decembra 2028. Ta načrt mora vsebovati oceno tveganja IVN in programa spremljanja parametrov iz dela D Priloge 1 navedene uredbe (Slika 1). Načrt obvladovanja tveganj v IVN lastniki oziroma upravljavci ali upravniki prednostnih prostorov najmanj na vsakih šest let pregledajo in po potrebi posodobijo.

Slika 1: Del D Priloge 1 Uredbe o pitni vodi (Ur. l. RS št. 61/2023).

Za uspešno preprečevanje razmnoževanja bakterij Legionella spp. (v nadaljevanju legionel) je potrebno izdelati Načrt za preprečevanje legioneloz. Načrt izdelajo odgovorne osebe in temelji na ugotovitvah pregleda objekta, pri katerem se opredeli dejavnike tveganja za razmnoževanje legionel. Skladno z ugotovitvami pregleda objekta se določi izvajanje preventivnih ukrepov.

Glede na ugotovljene dejavnike tveganja se v načrtu določi čim nižja mejna vrednost legionel v pitni vodi, ki velja za posamezen objekt. Najvišja mejna vrednost za legionele je <1000 CFU/1000 ml. Za objekte, v katerih so osebe, ki so bolj dovzetne za okužbo z legionelami (na primer starejši, osebe s kroničnimi boleznimi, osebe z motnjami v imunskem odzivu, kadilci), se po potrebi določi nižja (strožja) mejna vrednost. Mejna vrednost pri fizičnih ali pravnih osebah, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, se določi v programu preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb. V drugih objektih mejno vrednost določi odgovorna oseba, ki zagotovi izdelavo in izvajanje načrta.

Bakterije rodu Legionella spp.

Zgodovina

Prva okužba z bakterijo rodu Legionella se je pojavila junija 1976 v Philadelphiji, kjer so opazili obolenja z njim neznano boleznijo. Šlo je za eno vrsto pljučnice, za katero je v krajšem času zbolelo veliko ljudi, bilo je prav tako kar nekaj smrtnih žrtev. Prvi ugotovljeni primeri pontiaške mrzlice so se pojavili leta 1968 v Pontiacu v Michiganu med delavci in obiskovalci mestnega zdravstvenega oddelka. Šele po izbruhu legionarske bolezni leta 1976 v Philadelphiji so uradniki za javno zdravje lahko dokazali, da legionela povzroča obe bolezni. Sledila je ena večjih epidemioloških raziskav v zgodovini, tako je bila 1977 prvič opisana bolezen, za katero je zbolevalo ogromno ljudi, imenovana legionarska bolezen (Česnik, 2017).

Značilnosti bakterije

Danes poznamo več vrst bakterij; okoli 50 in okoli 70 seroloških skupin bakterij iz rodu Legionella spp. Najpogostejša povzročiteljica zgoraj omenjene legionarske bolezni je po Gramu negativni bacil Legionella pneumophila, ki jo lahko zasledimo v naravnih vodnih okoljih po vsem svetu, kot so jezera, reke in podobno. Najraje oz. najbolje se razmnožujejo v umetnih vodnih sistemih. Tako preživijo pri temperaturah od 20 do 50 °C, njihova optimalna temperatura, kjer najbolje rastejo, je 35 °C (WHO, 2022). Temperatura vode nad 60 °C legionele uniči, a le, če je temperatura vzdrževana dovolj časa. V naravnem okolju lahko preživijo temperature tudi od 0 do 60 °C, prav tako pa je dokazano, da lahko Legionella spp. preživi tudi v kislem okolju (pH 2,0), vendar le krajši čas (Česnik, 2017).

Prenos in okužba z legionelo

V zadnjih letih porast okužb z legionelo narašča, kar je zaskrbljujoče predvsem iz razloga, saj lahko bakterija kolonizira različne ekosisteme v vodnih območjih, skozi katere se kasneje okužimo in s tem otežuje izkoreninjenje teh bakterij (Piotr Kanarek et al., 2022).

Običajna pot okužbe je preko kužnega aerosola, preko vdihavanja drobnih kapljic, ki so razpršene v zraku in vsebujejo legionele. Manjše kot so kapljice z legionelami, večja je možnost za okužbo. Kapljice s premerom, manjšim kot 5 μm, lažje dosežejo globlje dele dihal kot kapljice večjega premera. Posebno nevarni so aerosoli z legionelo onesnažene vode, ki nastajajo ob prhanju, v bazenu, kjer voda brbota (vodne atrakcije, škropljenje), ob izpuhih iz hladilnih stolpov, v okrasnih fontanah itd. Nevarnost za okužbo predstavljajo npr. slabo vzdrževana interna vodovodna napeljava in nekatere klimatske naprave, pri katerih zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo in se kapljice te vode razpršijo v prostor. Nevarnost predstavlja voda s temperaturo nad 20 °C in do približno 50 °C, iz katere nastaja aerosol (NIJZ, 2024). Proces oz. razvoj okužbe se začne s pritrjevanjem bakterijske celice na celico gostitelja, kjer kasneje v notranjosti začne z razmnoževanjem. Legionella spp. ima to sposobnost, da prehaja čez pregrado pljučnega epitelija, kar posledično vodi v pljučnico (Valerija Iliadi et al., 2022). Inkubacijska doba (čas od okužbe do pojava bolezni) običajno traja od 2 do 14 dni, v redkih primerih pa tudi od 16 do 20 dni od izpostavljenosti viru okužbe. Povprečna inkubacijska doba traja 6-7 dni (NIJZ, 2024).

Bolezni, ki jih bakterija povzroča, delimo v dve vrsti: lažja oblika bolezni, ki jo imenujemo pontiaška vročica, kjer so simptomi podobni gripi, ter legionarska bolezen, ki poteka v nekoliko hujši obliki, napade pljuča, povzroči pljučnico, ki je po bolezenskih znakih ne moremo ločiti od drugih bakterijskih pljučnic (WHO, 2022). Osebe, ki so okužene z bakterijo in imajo pontiaško vročico ali legionarsko bolezen, niso kužne, ker se bakterije ne prenašajo med ljudmi, posledično ni posebnih ukrepov, ko pride do osebnega stika z bolnikom (NIJZ, 2024).

Dejavniki tveganja za okužbo z legionelo

Dejavnike, ki vplivajo na razvoj oziroma potek bolezni, delimo na dejavnike tveganja pri človeku in dejavnike tveganja v okolju. Dejavniki tveganja, ki lahko pri ljudeh vodijo do zapletov, so predvsem oslabljen imunski sistem, kronične bolezni, najbolj tvegane so različne pljučne bolezni, različna rakava obolenja in podobno. Prav tako tveganje narašča s starostjo, tako so za okužbo dovzetne starejše oseba, prav iz razloga, ker imunski sistem ni tako močan, kot pri mlajših populacijah, in se ne more dobro braniti pred bakterijo (Česnik, 2017).

V sistemu za oskrbo s pitno vodo do odjemnega mesta je dejavnik tveganja za obstoj in razmnoževanje legionel oziroma pojav legioneloz neizpolnjevanje zahtev za pitno vodo (temperatura, motnost, trdota vode, mikrobiološka kakovost, koncentracija dezinfekcijskega sredstva in podobno). Informacije o izpolnjevanju zahtev za pitno vodo zagotovi upravljavec vodovoda v skladu z 18. členom Uredbe o pitni vodi (Uradni list RS, št. 61/23).

V interni vodovodni napeljavi prednostnega objekta so možni naslednji dejavniki tveganja za obstoj in razmnoževanje legionel oziroma pojav legioneloz (Navodilo, 2024):

• temperatura vode, ki je ugodna za obstoj in razmnoževanje legionel (med 20 °C do 45 °C);
• zastajanje vode v IVN zaradi premajhne porabe, odsotnosti uporabnikov, slepih vodov ali mrtvih rokavov (vključno s pipami, prhami, ki niso bile v uporabi več kot en teden), motnje v oskrbi s pitno vodo (na primer prekinitve dobave vode, nihanje tlakov);
• mikroorganizmi (praživali, alge in podobno), biofilmi, organske snovi v vodi;
• korozija, povišana vsebnost železa, vodni kamen, usedline;
• napačna izbira oziroma prenizka koncentracija dezinfekcijskega sredstva, kjer se ga uporablja;
• dotrajana IVN in neustrezno ravnanje pri adaptacijskih posegih;
• nevzdrževanje ali slabo vzdrževanje opreme in naprav, ki tvorijo aerosol.

Vzorčenje vode za pregled prisotnosti bakterije

Za potrditev uspešnosti izvajanja preventivnih ukrepov za preprečevanje razmnoževanja legionel je treba zagotoviti vzorčenje pitne vode na prisotnost legionel. Pogostost vzorčenja je odvisna od ugotovitev pregleda stanja objekta in IVN. Vzorčenje se izvede najmanj enkrat letno in tudi ob vsaki epidemiološki indikaciji (pojavu ali sumu obolenja – legioneloze v povezavi z IVN v objektu) ter ob vsaki spremembi dejavnikov tveganja.

Mesta vzorčenja se določijo po pregledu objekta, načrta ali sheme ter stanja IVN in glede na morebitno epidemiološko situacijo. Vzorčiti je treba toplo in hladno vodo ter mesta vzorčenj in število vzorcev prilagoditi ugotovljenim dejavnikom tveganja in kompleksnosti IVN.

Vzorčenje, laboratorijsko preskušanje odvzetih vzorcev in ugotovitve o skladnosti preskušanih vzorcev opravljajo laboratoriji, ki so akreditirani v skladu s standardom SIST EN ISO/IEC 17025, imajo metodo vzorčenja in mikrobiološkega preskušanja za parameter Legionella spp. vključeno v obsegu akreditacije ter redno sodelujejo v medlaboratorijskih primerjalnih preskusih.

Načrt preprečevanja legioneloz

Da ne bi prišlo do okužbe z legionelo, je treba skrbno vzdrževati interne vodovodne napeljave s pitno vodo. To je še posebej pomembno za objekte in naprave, ki ustvarjajo aerosol in so možen vir okužbe. Za vsak prednostni objekt, v katerem je možna uporaba prhe ali naprav, ki povzročajo povečano izpostavljenost aerosolu, s tem pa tudi večje tveganje za pojav legioneloz, v primeru ugodnih pogojev za obstoj in razmnoževanje legionel v IVN, je treba izdelati natančen Načrt preprečevanja legioneloz. Načrt nam omogoča nadzor in s tem vzdrževanje števila legionel v čim nižjem številu oz. pod mejno vrednostjo v internem vodovodnem omrežju. Na ta način zmanjšamo tveganje za pojav bolezni. Načrt temelji na ugotovitvah pregleda objekta, kjer se opredeli dejavnike tveganja iz okolja in dejavnike tveganja pri ljudeh. Na podlagi ugotovitev se določi izvajanje ukrepov (NIJZ, 2024).

Na podlagi četrtega odstavka 38. člena Uredbe o pitni vodi (Uradni list RS, št. 61/23) je bilo v Uradnem listu izdano Navodilo za izdelavo Načrta preprečevanja legioneloz (Ur. l. RS št. 35/2024).

Navodilo (2024) določa:

• sestavne dele načrta preprečevanja legioneloz,
• dejavnike tveganja za obstoj in razmnoževanje legionel v interni vodovodni napeljavi (v nadaljnjem besedilu: IVN) oziroma pojav legioneloz,
• preventivne ukrepe za preprečevanje razmnoževanja legionel,
• vzorčenje pitne vode na prisotnost legionel v IVN,
• mejne vrednosti legionel v pitni vodi,
• dodatne ukrepe za preprečevanje razmnoževanja legionel in
• priporočila za vzdrževanje nekaterih naprav na IVN.

To navodilo velja za lastnike oziroma upravljavce ali upravnike prednostnih prostorov, v katerih je možna uporaba prhe ali naprav, ki povzročajo povečano izpostavljenost aerosolu, s tem pa tudi večje tveganje za pojav legioneloz.

Načrt naj v skladu z Navodilom (2024) naj vključuje vsaj:

• navedbo odgovorne osebe, ki zagotovi pregled objekta ter izdelavo in izvajanje načrta;
• seznam izvajalcev načrta preprečevanja legioneloz;
• shemo ali načrt IVN z označenim odjemnim mestom, mestom vstopa pitne vode v objekt, smerjo toka tople in hladne vode v IVN, vrisanimi in po možnosti oštevilčenimi dvižnimi vodi, zankami, pipami, prhami, grelniki vode in napravami, ki pri svojem delovanju tvorijo aerosol (na primer prhe, hladilni stolpi, vlažilniki zraka, fontane, zobozdravniški stoli in podobno);
• povzetek ugotovitev pregleda objekta (opis stanja IVN in materialov, iz katerih je IVN, zapis ugotovljenih dejavnikov tveganja, evidentiranje kritičnih mest in podobno);
• seznam – tabelo preventivnih ukrepov glede na ugotovitve pregleda objekta oziroma ugotovljene dejavnike tveganja;
• seznam – tabelo predvidenih dodatnih ukrepov ob ugotovljenem odstopanju od priporočenih temperatur vode ali ob preseganju mejne vrednosti za legionelo;
• načrt meritev temperature v IVN;
• načrt mest vzorčenja pitne vode ter določitev mejne vrednosti za legionele v pitni vodi;
• evidence o izvajanju preventivnih ukrepov in njihove uspešnosti ter evidenco o morebitnih dodatnih ukrepih ob ugotovljenem preseganju mejne vrednosti za legionelo (zapisi o rezultatih meritev, vzorčenj, izvedenih toplotnih šokih, spiranju, razkuževanju, čiščenju mrežic, posegih v IVN, čiščenju grelnikov in podobno, načrtih vzdrževanja IVN);
• seznam osebne varovalne opreme izvajalcev ukrepov, določene v izjavi o varnosti z oceno tveganja njihovega delovnega mesta, ki je izdelana v skladu z zakonom, ki ureja varnost in zdravje pri delu, pri čemer učinkovito zaščito pred okužbo z legionelo predstavlja maska tipa FFP3;
• program usposabljanja o problematiki legionel za odgovorno osebo in izvajalce načrta.

Po vzorčenju in ogledu objekta in kasneje analizi se določi vrednosti za prisotnost legionel, najvišja je lahko <1 000 CFU/L, to vrednost določi skupina strokovnjakov za izdelavo načrta.

Če se ugotovi, da je bila mejna vrednost presežena, je potrebno takoj poiskat vzrok oz. preveriti dejavnike tveganja in ustrezno izvajanje preventivnih ukrepov, izvedejo se tudi dodatni ukrepi in dezinfekcijo kot npr. toplotno šok, ki je opisan v nadaljevanju. Po izvedenih ukrepih je potrebno vodo ponovno vzorčiti in preveriti vrednosti (NIJZ, 2018).

Preventivni ukrepi za preprečevanje razmnoževanja legionel v IVN

Lastnik oziroma upravljavec ali upravnik prednostnih prostorov glede na ugotovljene dejavnike tveganja izvaja za preprečevanje razmnoževanja legionel v IVN naslednje preventivne ukrepe:

• Pregledovanje objekta, načrta ali sheme IVN – najmanj enkrat letno ter ob vsakem pojavu ali sumu obolenja z legionelozo v povezavi z IVN v objektu in ob vsaki spremembi dejavnikov tveganja za obstoj in razmnoževanje legionel;
• Zagotavljanje ustrezne temperature vode v IVN, kot je določeno v Prilogi, ki je sestavni del Navodila (2024). V primeru odstopanj od ustrezne temperature vode v IVN je treba takoj preveriti in odpraviti ostale dejavnike tveganja, proučiti dosedanje rezultate preskušanj in v skladu z ugotovitvami preveriti, ali število legionel v IVN presega mejno vrednost. Če je mejna vrednost presežena, je treba ukrepati v skladu z 8. členom Navodila (2024);
• Izbira pravilnega dezinfekcijskega sredstva glede na materiale v IVN in zagotavljanje ustrezne koncentracije dezinfekcijskega sredstva, če se izvaja dezinfekcija v IVN. Za izvajanje kemijske dezinfekcije pitne vode se lahko uporabljajo samo tisti biocidni proizvodi, za katere je izdano dovoljenje za dostopnost na trgu in uporabo (vrsta uporabe 5) na podlagi predpisov s področja biocidnih proizvodov, in so objavljeni na spletnih straneh Urada Republike Slovenije za kemikalije v Registru biocidnih proizvodov. Preverja se delovanje naprave za doziranje dezinfekcijskega sredstva in koncentracija doziranega dezinfekcijskega sredstva. Pogostost preverjanja delovanja naprave za doziranje dezinfekcijskega sredstva in koncentracije je odvisna od uporabljene naprave, izbranega dezinfekcijskega sredstva in stanja IVN;
• Ukrepanje v primeru zastajanja vode v slepih vodih ali mrtvih rokavih (odstranjevanje slepih vodov, periodično spiranje do stabilizacije temperature vode);
• Redno čiščenje ali menjava mrežic na pipah in redno čiščenje ali menjava glav prh (usedline, umazanija, kamen) – najmanj štirikrat letno;
• Redno pregledovanje in po potrebi čiščenje grelnika – najmanj enkrat letno oziroma v skladu z navodili proizvajalca;
• Pregled rezervoarjev za mrzlo vodo in izvedba potrebnih popravil – najmanj enkrat letno;
• Čiščenje in dezinfekcija IVN (na primer kemijska ali termična dezinfekcija, izpiranje po posegih v IVN);
• Čiščenje in vzdrževanje termostatskih mešalnih ventilov (v nadaljnjem besedilu: TMV) po navodilih proizvajalca.

Ukrepanje v primeru preseganja mejne vrednosti legionel v pitni vodi

Lastnik oziroma upravljavec ali upravnik prednostnih prostorov ob ugotovljenem preseganju mejne vrednosti legionel v pitni vodi, določene za posamezen objekt, naj izvede spodaj navedene dodatne ukrepe:

• takoj preveri dejavnike tveganja in ustreznost izvajanja preventivnih ukrepov za preprečevanje razmnoževanja legionel v IVN,
• ugotovi vzroke preseganja mejne vrednosti legionel v pitni vodi in oceni razširjenost legionel v IVN in
• glede na ugotovitve takoj izvede potrebne ukrepe za preprečevanje razmnoževanja legionel ter ustrezno dezinfekcijo. Dezinfekcijo z biocidnimi proizvodi izvaja pravna ali fizična oseba v skladu s predpisom, ki ureja pogoje, načine in sredstva za izvajanje dezinfekcije, dezinsekcije in deratizacije.

Po izvedenih dodatnih ukrepih je treba potrditi njihovo uspešnost s kontrolnim vzorčenjem pitne vode na prisotnost legionel. Kontrolno vzorčenje se izvede dva do sedem dni po izvedenih dodatnih ukrepih in dezinfekciji.

Priporočila za izvedbo toplotnega šoka (dezinfekcije s toploto) pri obvladovanju razmnoževanja legionel v interni vodovodni napeljavi

V nadaljevanju so podana priporočila za izvedbo toplotnega šoka (dezinfekcije s toploto) pri obvladovanju razmnoževanja legionel v IVN (NIJZ, 2023).

Toplotni šok je dezinfekcija s pomočjo toplote v interni vodovodni napeljavi (IVN) s tako visoko temperaturo vode in toliko časa (kontaktni čas), da legionele ne preživijo. Vključuje spiranje vseh pip z vodo s potrebno visoko temperaturo. Temelji na podatkih o občutljivosti legionel na toploto. Temperatura 60 °C je za legionelo baktericidna. Voda s temperaturo 60 °C uniči 90 % legionel v 2 minutah, voda z višjo temperaturo pa še hitreje. Ukrep je primeren za hiter odziv (takojšen ukrep). Primernejši je za manjše IVN. Ni uporaben za omrežje s hladno vodo. Uspešno izveden toplotni šok ima kratkotrajen učinek, zato je poglavitno redno in dosledno izvajanje vseh preventivnih ukrepov na IVN. Le tako bomo preprečili ponovno kolonizacijo IVN. Toplotni šok ne deluje na del IVN za termostatskim mešalnim ventilom, razen, če se le-ta lahko obide oz. dopusti delovanje visoke temperature. Ne deluje v delih IVN, v katerih voda stoji in ne deluje na legionele v biofilmu (NIJZ, 2023).

Pred toplotnim šokom je treba:

• poznati IVN objekta (načrt sli shemo, smer toka vode, dejavnike tveganja), potrebno je dobro/ustrezno izolirano omrežje, da ne pride do prenosa toplote na omrežje s hladno vodo …,
• pregledati grelnike tople vode in jih po potrebi očistiti in dezinficirati,
• preveriti kapaciteto grelnika,
• preveriti oz. zagotoviti, da z grelnikom lahko dosežemo ustrezne temperature vode za izvedbo toplotnega šoka,
• preveriti, kakšen bo vpliv na materiale v IVN. V primeru, da toplotni šok ni izvedljiv, se odločimo za drug način dezinfekcije. Če gre za škodljiv vpliv visoke temperature na dele IVN, ki jih lahko odstranimo, jih lahko za čas toplotnega šoka odstranimo, očistimo, dezinficiramo ali nadomestimo z novimi, npr. mrežice, glave tušev),
• pred izvajanjem toplotnega šoka je treba pravočasno (dan ali dva pred izvedbo toplotnega šoka) pisno opozoriti potencialno izpostavljene osebe na visoke temperature tople vode zaradi nevarnosti oparin (npr. nad pipe in druga vidna mesta obesimo obvestila o izvajanju toplotnega šoka) (NIJZ, 2023).

Izvedba toplotnega šoka

Toplotni šok izvajamo v času najmanjše zasedenosti objekta (npr. konci tedna, čas šolskih počitnic, …). Če je le možno, naj bodo prostori, v katerih izvajamo toplotni šok, prazni (otroci, učenci, dijaki naj v času izvajanja toplotnega šoka zapustijo prostore). Prostore med izvedbo toplotnega šoka zračimo, zlasti manjše z večjim številom izlivk.

Različni viri navajajo različna priporočila za izvedbo dezinfekcije s pomočjo toplote. Na splošno velja, da je za toplotni šok s pomočjo vode z višjo temperaturo potreben krajši čas vzdrževanja želene temperature v grelniku in krajši čas spiranja pip (kontaktni čas), pri izbrani nižji temperaturi pa daljši čas vzdrževanja želene temperature v grelniku in daljši čas spiranja pip. Na odločitev vplivajo tudi ugotovljene vrednosti in ugotovitve o razširjenosti legionel. Spiranje naj poteka zaporedno (zaporedne pipe glede na smer toka vode), v počasnem toku, da spiramo zadosti časa z želeno temperaturo (kontaktni čas) in se izognemo pršenju. Število hkrati spiranih pip je odvisno od zmogljivosti grelnika in števila osebja, ki sodeluje pri izvajanju toplotnega šoka. Spiranje vseh pip lahko izvedemo enkrat ali večkrat (npr. ponovno drugi in tretji dan). Najprej pregrevamo vodo v grelniku, nato spiramo pipe v IVN. Med izvajanjem toplotnega šoka beležimo temperature in druge pomembne ugotovitve (NIJZ, 2023).

Priporočila NIJZ (2023) glede temperature vode in kontaktni čas je okviren (Tabela 1). Odločitev za kontaktni čas in temperaturo vode je odvisna od izvedbe IVN (materiali, zmogljivost grelnika …) in dejavnikov tveganja: ugotovljene razširjenosti in števila legionel, dejavnikov tveganja pri ljudeh, ki so taki vodi lahko izpostavljeni.

Tabela 1: Priporočila NIJZ (2023) glede temperature vode in kontaktnih časov pri izvedbi toplotnega šoka.

Za preverjanje uspešnosti toplotnega šoka se izvede vzorčenje po 2-7 dneh po zaključenem toplotnem šoku. Po uspešno izvedenem ukrepu nadaljujemo z izvajanjem preventivnih ukrepov za preprečevanje razmnoževanja legionel v IVN.

ZAKLJUČEK

Za preprečevanje razmnoževanja bakterij iz rodu Legionella v prednostnih objektih, kamor sodijo tudi vrtci in šole, strokovne institucije in zakonodaja navajajo izdelavo načrta za preprečevanje razmnoževanja legionel v interni vodovodni napeljavi. Vsak interni vodovodni sistem je specifičen, zato ne obstaja univerzalni načrt, ki bi ga lahko le prenesli v različna okolja, ampak ga je potrebno izdelati za vsako ustanovo posebej. Natančno moramo poznati zasnovo in delovanje interne vodovodne napeljave, kritične točke in delovne procese v obravnavani ustanovi, saj bomo le na ta način lahko pripravili načrt, ki bo uspešno preprečeval razmnoževanje bakterij Legionella v interni vodovodni napeljavi. Ker cepiva proti okužbi z legionelo ni, da bi se proti njej zaščitili, je najbolj pomembno, da dosledno upoštevamo preventivne ukrepe.

---

LITERATURA IN VIRI

• Česnik, H.. (2017). Načrt preprečevanja razmnoževanja bakterije Legionella pneumophila v vodovodnem sistemu večje zdravstvene ustanove v Sloveniji [Magistrsko delo].Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta. https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=97392
• Navodilo za izdelavo Načrta preprečevanja legioneloz. Ur. l. RS št. 35/2024.
• NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje): Legioneloza (2015) https://nijz.si/nalezljive-bolezni/nalezljive-bolezni-od-a-do-z/legioneloza/
• NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje): Preprečevanje razmnoževanja legionel v internih vodovodnih napeljavah (2023) https://nijz.si/moje-okolje/pitna-voda/preprecevanje-razmnozevanja-legionel-v-internih-vodovodnih-napeljavah/
• NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje): Priporočila za izvedbo toplotnega šoka (dezinfekcije s toploto) pri obvladovanju razmnoževanju legioenl v interni vodovodni napeljavi (2023) https://nijz.si/wp-content/uploads/2018/01/Priporocila-za-izvedbo-topolotnega-soka-pri-obvladovanju-razmnozeanja-legionel-v-interni-vodovodni-napeljavi.pdf
• NIJZ : Novice s področja nalezljivih bolezni in okoljskega zdravja (2020) https://nijz.si/wp-content/uploads/2022/11/enboz_2020_stevilka_3.pdf
• Walker, T., J., McDermott J., P. (2021) Confirming the Presence of Legionella pneumophila in Your Water System: A Review of Current Legionella Testing Methods https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33484265/
• Viasus D., Gaia V., Manzur-Barbur C., Carratalˋa J., Legionnaires´ Disease: Update on Diagnosis and Treatment https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35505000/
• Iliadi V., Staykova J., Iliadis S., Konstantinidou I., Sivykh P., Romanidou G., Vardikov D., Cassimos D., Konstantinidis T.(2022) Legionella Pneumophila: The Journey from the Enviorment to the Blood https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36294446/
• Perko I.. (2010) Primerjava dveh encimsko imunskih testov za dokaz topnega antigena legionele v urinu bolnika [Diplomsko delo], Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo https://www.ffa.unilj.si/fileadmin/datoteke/Knjiznica/diplome/2010/Perko_Irma_dipl_nal_2010.pdf
• WHO: Legioneloza (2022) https://www.who.int/news-room/fact-sheets/detail/legionellosis#:~:text=The%20most%20common%20form%20of,particularly%20in%20susceptible%20hospital%20patients.
• Uredba o pitni vodi. Ur. l. RS št. 6/2023.
• CIPHE (Chartered Insitute of Plumbing and Heating Engineering): Legionnaire's disease (2022) https://www.ciphe.org.uk/public/plumbing-health-hazards/legionnaires-disease/