Plačne skupine in podskupine

V skladu z ZSPJS so plačne skupine in plačne podskupine naslednje: 

Plačne skupine                                                Plačne podskupine

Tarifni razred

Tarifni razred izraža stopnjo zahtevnosti delovnih mest oziroma nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. To pomeni, da se delovno oziroma naziv uvrsti v tarifni razred glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost na določenem delovnem mestu. Uvrstitev v tarifni razred vpliva tudi na uvrstitev v plačni razred in s tem na osnovno plačo določenega delovnega mesta ali naziva.

V zvezi s tarifnimi razredi in določanjem pogojev za zasedbo posameznih delovnih mest oziroma pridobitev nazivov je treba opozoriti še na to, da pogoje in postopek za zasedbo delovnih mest (za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določeno delovno mesto) oziroma za imenovanje v naziv določajo ZDR-1, ZJU in področni predpisi in ne ZSPJS. Tarifni razredi izražajo le stopnjo zahtevnosti glede na zahtevano izobrazbo za posamezno delovno mesto oziroma naziv, ta pa je dejansko določena v različnih predpisih, ki urejajo posamezne dejavnosti javnega sektorja. Tako na primer zahtevano izobrazbo za uradniške nazive v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti določa ZJU (glej 87. člen ZJU), tako za uradniška kot za strokovno tehnična delovna mesta ter nazive pa konkretne pogoje glede izobrazbe v določa uredba, ki ureja notranjo organizacijo. 

Orientacijska delovna mesta in nazivi

Orientacijska delovna mesta in nazivi so izbrana delovna mesta in nazivi v posameznih dejavnostih javnega sektorja, ki omogočajo primerjavo v plačnih skupinah in med plačnimi skupinami. Ta delovna mesta in nazivi se ovrednotijo in uvrstijo v plačne razrede na podlagi skupne metodologije, ki opredeljuje navodila za uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačne razrede in je določena s posebno kolektivno pogodbo, sklenjeno med reprezentativnimi sindikati javnega sektorja in vlado.zahtevnost delovnih nalog oziroma pogojev za pridobitev naziva,

• zahtevana usposobljenost (zahtevana strokovna izobrazba, potrebna dodatna znanja in izkušnje),
• odgovornost in pooblastila,
• psihofizični in umski napori ter
• vplivi okolja.

Uvrščanje funkcij, delovnih mest in nazivov v plačne razrede

Funkcije, delovna mesta in nazivi so v plačne razrede uvrščeni v naslednjih predpisih oziroma kolektivnih pogodbah:

• zakon (funkcionarji – priloga 3 ZSPJS),
• uredba (plačna skupina B – ravnatelji, direktorji in tajniki,plačna podskupina C4 – vojaki, plačna skupina I – delovna mesta v javnih agencijah, javnih skladih injavnih zavodih, in sicer tista, ki niso uvrščena s kolektivno pogodbo),
• kolektivnapogodba dejavnosti ali poklica (delovna mesta na področju vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva, kulture, znanosti in obvezne socialne varnosti ter spremljajoča delovna mesta – plačna skupina J),
• kolektivna pogodba javnega zavoda RTV Slovenija, ki jo skleneta v imenu delodajalca generalni direktor javnega zavoda in v imenu delojemalcev reprezentativni sindikati v javnem zavodu,
• ZSPJS določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna. ZSPJS pa dopušča tudi izjemo, in sicer če je v sistemizaciji predvideno delovno mesto oziroma naziv (gre za delovno mesto, ki je značilno za drugo dejavnost), ki ga ureja kolektivna pogodba za drugo dejavnost, se v tej sistemizaciji upošteva uvrstitev v plačni razred iz te kolektivne pogodbe. To seveda pomeni tudi, da je za tako delovno mesto treba upoštevati tudi pogoje za zasedbo in druge posebnosti iz druge kolektivne pogodbe oziroma iz predpisov, ki to dejavnost oziroma delovno mesto urejajo.

Plača

 V skladu z ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. V zvezi s plačo je treba opozoriti še na določbe ZDR-1, ki določajo, da je plačilo za delo, ki ga zaposleni opravlja v skladu s pogodbo o zaposlitvi, sestavljeno iz plače, ki mora vedno biti v denarni obliki, in iz morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo.

Prav tako je v zvezi s plačo tudi v javnem sektorju treba upoštevati, da mora delodajalec upoštevati minimalno plačo, določeno z zakonom, kar pomeni, da mora javni uslužbenec za delo v polnem delovnem času prejeti najmanj minimalno plačo, čeprav bi bila njegova plača glede na uvrstitev v plačni razred nižja.

Minimalna plača je urejena z Zakonom o minimalni plači, s kratico ZMinP (Uradni list RS, št. 13/2010), ki določa, da je minimalna plača mesečna plača za delo, opravljeno v polnem delovnem času. Tako v minimalno plačo spadajo vsi elementi plače, ki jih navaja ZDR-1 (osnovna plača za določen mesec in dodatki, ki pripadajo zaposlenemu, razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa). V skladu z zakonom mora namreč zaposleni, ki za delo v polnem delovnem času v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma zakonom prejema minimalno plačo, v primeru, da opravlja delo preko polnega delovnega časa, poleg minimalne plače prejeti še plačilo in dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

V minimalno plačo se prav tako ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z delom (na primer dnevnice, terenski dodatki, povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, povračilo stroškov za prehrano med delom) in drugi prejemki iz delovnega razmerja (regres za letni dopust). 

Določitev plače

Plače javnim uslužbencem in funkcionarjem se določajo v skladu z ZSPJS, plače javnih uslužbencev za delo v tujini pa se določijo z uredbo vlade. Plača se določi s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom, in sicer tako, da se v pogodbi oziroma sklepu določi plačni razred, v katerega je javni uslužbenec ali funkcionar uvrščen (to je lahko plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, naziv ali funkcija, ali pa plačni razred, dosežen z napredovanjem ali uvrstitvijo ob zaposlitvi ali premestitviimajo javni uslužbenci delovno razmerje sklenjeno s pogodbo o zaposlitvi in se jim plača določi v pogodbi o zaposlitvi, funkcionarji funkcijo opravljajo na podlagi akta o imenovanju oziroma izvolitvi, zato se jim plača določi z odločbo oziroma s sklepom.

Plača se praviloma določi ob zaposlitvi v pogodbi o zaposlitvi oziroma v odločbi ali sklepu ob nastopu funkcije. V zvezi z določitvijo plače ZSPJS določa, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarjune sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi, ter s kolektivnimi pogodbami.

V zvezi z določitvijo plače je treba upoštevati še nekaj splošnih pravil, ki jih določa ZSPJS, in sicer:

• delodajalec o spremembah plače, ki so posledica spremembe zakona, predpisa in drugega akta, izdanega na podlagi predpisa, ali kolektivne pogodbe, obvesti javnega uslužbenca oziroma funkcionarja s pisnim obvestilom, hkrati s pisnim obvestilom pa mu izroči pisni predlog aneksa k pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu, in to najkasneje v petnajstih dneh po uveljavitvi spremenjenega akta ali kolektivne pogodbe,
• če je plača v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu določena v nasprotju z zakonom, podzakonskim predpisom ali splošnim aktom in kolektivno pogodbo, se kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi, določbe ali sklepa uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi. ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja,
• plača je lahko določena le v skladu z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, kar pomeni določene omejitve pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, izdaji odločbe ali sklepa, ki se nanaša na obseg pravic glede plače. Ta omejitev je vsebinsko podobna določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, s tem da ZJU omejitev veže na obseg vseh pravic iz delovnega razmerja, ki bi morebiti lahko obremenile javna sredstva, medtem ko se ZSPJS osredotoča le na višino plače. Pri tem ne gre le za višje plače od plač, določenih v skladu z zakonom, podzakonskim aktom ali kolektivno pogodbo, ampak za preprečevanje izplačevanja plač, ki bi bile izplačane v drugačni višini od predpisane oziroma dogovorjene s kolektivno pogodbo oziroma predpisi.

ZSPJS (3. a člen) ureja tudi način ravnanja v primeru izplačevanja nezakonitih plač. Če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju izplačana nižja plača, kot bi mu pripadala, mora razliko med izplačano in zakonito plačo skupaj z zamudnimi obrestmi izplačati zaposlenemu s prvim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti. Če pa se ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju izplačana višja plača od dovoljene, se je najprej treba poskušati dogovoriti z zaposlenim o načinu vrnitve preveč izplačanega zneska. Delodajalec je v tem primeru dolžen pisno pozvati zaposlenega, da se dogovorita o načinu vrnitve preveč izplačanega zneska. Če v mesecu dni odpisnega poziva od zaposlenega ni odziva, mora delodajalec preveč izplačani znesek zahtevati s tožbo pred pristojnim sodiščem. Glede na to, da v javnem sektorju pravice in obveznosti javnih uslužbencev urejajo različni zakoni, je treba upoštevati tudi določbe teh posebnih zakonov, kar pomeni, da je treba v primerih, ko je s posebnim zakonom v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca urejen postopek pritožbe oziroma ugovora, upoštevati določbe posebnega zakona glede pravnega varstva javnega uslužbenca.

V zvezi z določitvijo plače je treba opozoriti še, da delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava in določbah zakona, ki ureja delovna razmerja, odškodninsko odgovarja za škodo, ki je javnemu uslužbencu oziroma funkcionarju povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, ki se nanašajo na določitev in izplačilo plač.

Osnovna plača

 Osnovna plača je plača, ki jo zaposleni (javni uslužbenec ali funkcionar) prejema za opravljanje nalog na delovnem mestu oziroma v nazivu ali funkciji za polni delovni čas in za pričakovane rezultate dela. Osnova za določanje osnovnih plač je zahtevnost delovnega mesta oziroma naziva ali funkcije, ki se določa glede na zahtevano stopnjo izobrazbe, potrebna dodatna znanja in izkušnje, odgovornosti in pooblastila ter omejitve, pa tudi glede na psihofizične in umske napore ter vplive okolja.

Osnovna plača:

• javnega uslužbenca je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem,
• funkcionarja je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena posamezna funkcija, oziroma s plačnim razredom, ki ga je funkcionar pridobil z napredovanjem, če funkcionar lahko napreduje v skladu z zakonom,
• pripravnika je določena na podlagi uvrstitve delovnega mesta oziroma naziva, na katerem lahko pripravnik delo opravlja neposredno po opravljenem pripravništvu oziroma opravljenem strokovnem izpitu, in sicer tako, da je njegova osnovna plača za čas pripravništva za šest plačnih razredov nižja od osnovne plače tega delovnega mesta oziroma naziva, razen če področni zakon določa drugače.

V aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivov se pri delovnih mestih in nazivih določajo plačni razredi, v katere so delovna mesta in nazivi uvrščeni v predpisih, aktih oziroma kolektivnih pogodbah. To pomeni, da morajo uporabniki proračuna pri določanju in obračunu plač obvezno uporabljati plačne razrede, določene v ZSPJS. Javni uslužbenec je ob zaposlitvi praviloma uvrščen v osnovni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, razen če delodajalec ne uporabi možnosti, ki jo določa ZPJS, in mu določi višjo osnovno plačo tako, da ga zaradi njegovega znanja, veščin in izkušenj uvrsti v višji plačni razred (v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZSPJS je možna uvrstitev za največ pet plačnih razredov višje od osnovnega plačnega razreda).

Osnovna plača je torej enaka vrednosti plačnega razreda, določeni za vsak plačni razred na plačni lestvici.

Zmanjšanje osnovne plače

ZSPJS (14. člen) določa, da če javni uslužbenec opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.
Če pa ima javni uslužbenec, ki opravlja delo z nižjo izobrazbo od zahtevane, več kot 23 let delovne dobe, mu pripada osnovna plača, ki je za en plačni razred nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.

Glede znižanja osnovne plače zaradi neizpolnjevanja pogoja glede zahtevane izobrazbe ZSPJS določa še dve izjemi, in sicer: osnovna plača se zniža (torej se ne odštejeta dva oziroma en plačni razred, odvisno od števila let delovne dobe) tudi v primeru, ko je za opravljanje dela na delovnem mestu v tarifnem razredu VII/1 oziroma VII/2 kot ustrezna izobrazba določena tudi višješolska izobrazba (to je prejšnja višješolska izobrazba, kot jo določa 8. člen ZSPJS), osnovna plača se ne zniža, kadar gre za delovna mesta v VI. in nižjih tarifnih razredih.

Dodatki

ZSPJS določa dodatke, ki so sestavni del plačnega sistema javnega sektorja, kar pomeni, da drugih dodatkov v plačnem sistemu praviloma ni. V skladu z ZSPJS javnim uslužbencem pripadajo:

• položajni dodatek,
• dodatek za delovno dobo,
• dodatek za mentorstvo,
• dodatek za specializacijo, magisterij ali doktorat, če to ni pogoj za zasedbo delovnega mesta,
• dodatek za dvojezičnost,
• dodatki za manj ugodne delovne pogoje, ki niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta oziroma naziva,
• dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki niso upoštevane v vrednotenju delovnega mesta oziroma naziva, in
• dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času.

ZSPJS določa tudi, da funkcionarjem dodatki ne pripadajo, razen dodatka za delovno dobo. Izjema, ki jo določa zakon, velja za sodnike, državne tožilce in državne pravobranilce, ki jim pripadajo tudi dodatek za dvojezičnost, položajni dodatek, dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času ter za pripravljenost.

ZSPJS določa tudi, da ravnateljem, direktorjem in tajnikom ne pripadajo položajni dodatek, dodatki za manj ugodne delovne pogoje, dodatki za nevarnost in posebne obremenitve ter dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času. Direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu (na primer zdravnik), lahko izjemoma, s soglasjem pristojnega ministra oziroma rektorja, zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, delo v dežurstvu in stalni pripravljenosti, kar pomeni, da jim za tako opravljeno delo pripada tudi plačilo. Vendar ZSPJS določa, da jim za čas opravljanja dela v osnovnem poklicu pripadajo plača in dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času glede na delovno mesto, na katerem se tako delo opravlja.

Glede višine dodatkov ZSPJS določa, da je osnova za obračun dodatka osnovna plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, če seveda dodatek ni določen v nominalnem znesku. Če je javni uslužbenec oziroma funkcionar zaposlen za delovni čas, krajši od polnega, mu dodatki, ki so določeni v nominalnem znesku, pripadajo v ustreznem deležu glede na delovni čas zaposlitve.

Dodatki, ki jih določa ZSPJS, se izplačujejo v višini, določeni z:

• zakonom (zakon določa na primer višino dodatka za delovno dobo, dvojezičnost, prav tako določa višine dodatkov za sodnike, državne tožilce in državne pravobranilce za delo v manj ugodnem delovnem času in za pripravljenost),
• uredbo vlade (uredba vlade ureja kriterije za določitev višine položajnega dodatka) ali
• kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS na primer določa višine dodatkov za javne uslužbence za delovno dobo, za delo v manj ugodnem delovnem času, za posebne obremenitve).