Pravica do počitka je ena temeljnih pravic delavca, ki izhaja iz širšega koncepta varstva človekovega dostojanstva, zdravja in življenja. V slovenskem pravnem redu jo v osnovi ureja Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZDR-1), ki določa minimalne standarde glede odmora med delovnim časom, dnevnega in tedenskega počitka. Ti standardi veljajo za vse delavce, tudi za zaposlene v vzgoji in izobraževanju (v nadaljevanju: šolski delavci), ki sodijo med delavce s posebnim delovnim režimom.

Delo šolskih delavcev, zlasti učiteljev in strokovnih delavcev v osnovnih in srednjih šolah, ima svoje posebnosti – od specifičnega razporejanja delovnega časa, priprave na pouk izven rednega delovnega časa, do prisotnosti na šolskih prireditvah in ekskurzijah. Kljub temu pa tudi ti delavci uživajo temeljne pravice iz delovnega razmerja, vključno s pravico do počitka, ki je ključnega pomena za preprečevanje izgorelosti in zagotavljanje kakovostnega izobraževanja.

V nadaljevanju bo podrobneje predstavljena vsebina in pravna ureditev pravice do počitka po ZDR-1, z osredotočenostjo na delavce v šolstvu, ob upoštevanju posebnosti, ki izhajajo iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 52/94, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KPVIZ), ki dodatno opredeljuje razporejenost delovnega časa in čas počitka šolskih delavcev.

Pravica do počitka kot jo urejata ZDR-1 in KPVIZ

Delavec ima po opravljenem delu pravico do počitka, ki je namenjena povrnitvi psihofizičnih sposobnosti delavca, kar omogoča regeneracijo in varno opravljanje dela. Pravica do počitka med zaporednima delovnima dnevoma in pravica do tedenskega počitka sta v Zakonu o delovnih razmerjih urejeni v 155. in 156. členu.

Delavec ima pravico do počitka med zaporednima dnevnima dnevoma, ki v obdobju 24 ur traja najmanj 12 ur oziroma v primeru delavca, ki ima delovni čas neenakomerno razporejen oziroma začasno prerazporejen, najmanj 11 ur. Namen te pravice je zagotoviti delavcu ustrezno obdobje neprekinjenega počitka med dvema delovnima dnevoma, da si lahko telesno in psihično opomore, s čimer se zmanjšuje tveganje za stres, izčrpanost, zmanjšano delovno storilnost in napake pri delu. Redna in zadostna regeneracija ni pomembna le za ohranjanje zdravja zaposlenih, temveč tudi za kakovost opravljanja pedagoškega dela, ki zahteva visoko stopnjo osredotočenosti, potrpežljivosti in čustvene stabilnosti.

Pravica do tedenskega počitka je v ZDR-1 urejena v 156. členu. Delavec ima v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka iz prejšnjega odstavka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Pri tem je treba upoštevati tudi, da če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. In pa še, da se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 dni. Delodajalec je tako (praviloma) dolžan delavcu enkrat tedensko zagotoviti neprekinjen počitek v trajanju najmanj 36 ur, ki obsega 24 ur tedenskega počitka, povezanega z najmanj 12 ur dnevnega počitka, saj dnevnega počitka ni mogoče odštevati od tedenskega počitka.

Šolski delavci v času ekskurzij, taborov in izmenjav po več dni opravljajo službene obveznosti in so na voljo delodajalcu. V času, ko opravljajo tako dejavnost, je zaradi narave dela pogosto nemogoče, da bi izrabljali pravico do počitka v skladu z zakonom. Za šolske delavce so tako predvidene posebne prilagoditve glede počitka, da se omogoči opravljanje nalog, ki zahtevajo stalno prisotnost. Kljub temu pa zakonodaja predvideva, da mora biti delavcem v takih primerih zagotovljena pravica do počitka, zato je zakonodajalec prav posebej uredil to situacijo v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v 49a. in 49b. členu.

Tretji odstavek 49a. člena zagotavlja pedagoškim delavcem izrabo povprečnega minimalnega dnevnega počitka v obdobju, ki ni daljše od dveh mesecev. Pri tem se sklicuje na 105a. člen, ki navaja, katere osebe so upravičene do take obravnave, ter v drugih utemeljenih primerih, povezanih z izvajanjem vzgojno-izobraževalnega dela v skladu z letnim delovnim načrtom.

Do obravnave na podlagi 49a. in 49b. člena (upoštevaje 105a. člen) so upravičeni:

– delavci, ki spremljajo otroke, učence, mladostnike oziroma dijake med ekskurzijami ali športnimi dnevi, če ekskurzija ali športni dan traja več kot osem ur in poteka vsaj 15 km izven kraja sedeža zavoda in

– delavci, ki spremlja ali opravljajo vzgojno-izobraževalno delo ali spremljajo taborjenje, bivanje v naravi, šole v naravi, strokovne ekskurzije, Erasmus izmenjave in podobne dejavnosti, ki trajajo strnjeno dva ali več dni.

To pomeni, da lahko pedagoški delavci v določenih okoliščinah izkoristijo prilagojeni počitek, ki ne sledi strogi pravici do počitka med zaporednima delovnima dnevoma, ampak se upošteva povprečno trajanje počitka v dveh mesecih. To v praksi pomeni, da če bi posamezni šolski delavec ne imel v obdobju 24 ur zagotovljene pravice do minimalnega dnevnega počitka v trajanju 11 ur (upoštevaje, da imajo učitelji neenakomerno razporejen delovni čas), bi lahko to pravico imel zagotovljeno v obdobju največ dveh mesecev.

V tretjem odstavku 49b. člena pa je urejen tudi tedenski počitek za delavce, ki zagotavlja delavcem izrabo povprečnega minimalnega tedenskega počitka v obdobju, ki ni daljše od dveh mesecev. Člen se nanaša na isto skupino delavcev, ki jo obravnava 49a. člen.

V tem primeru lahko delavci izkoristijo prilagoditev tedenskega počitka, ki omogoča večjo fleksibilnost glede dolžine in razporeditve prostih dni v dvomesečnem časovnem obdobju, ki je odvisna od njihove delovne aktivnosti v okviru ekskurzij, taborov ali izmenjav. To v praksi pomeni, da če posamezni šolski delavec ne bi imel zagotovljene pravice do tedenskega počitka 24 ur na teden, kar se upošteva v povprečju v 14 dneh, bi se lahko to povprečno minimalno trajanje tedenskega počitka delavcu zagotovilo potem v obdobju največ dveh mesecev.

Pomembno pa je pri tem upoštevati, da te ure dnevnega počitka oz. dodatni dnevi tedenskega počitka ne nadomeščajo rednega dnevnega oziroma tedenskega počitka v omenjenem obdobju dveh mesecev – delavcu pripadajo poleg njega. Navedeno bo v praksi pomenilo, da ob upoštevanju in uporabi možnosti, ki jih dajeta 49a. in 49b. člen KPVIZ, bo posamezni šolski delavec lahko v obdobju dveh mesecev, ko se mu mora zagotoviti pravica do dnevnega in tedenskega počitka precej prost svojih delovnih obveznosti – izrabiti bo moral tako tekoče počitke, kot tudi te, ki jih mora nadoknaditi.

Sklep

Pravica do počitka, tako med zaporednima delovnima dnevoma kot tedenskega počitka, je ključnega pomena za ohranjanje psihofizičnega zdravja delavcev in zagotavljanje kakovostnega opravljanja dela. Zakonodaja zagotavlja delavcem ustrezne pogoje za regeneracijo, kar pripomore k zmanjšanju tveganja za izčrpanost in povečanje storilnosti.

Vendar pa specifične dejavnosti, kot so ekskurzije, tabori in izmenjave, pogosto pomenijo prilagoditve teh pravic zaradi narave dela, ki zahteva stalno prisotnost in večdnevno delo. Pedagoški delavci, ki opravljajo naloge v okviru teh aktivnosti, imajo zaradi teh posebnosti prilagojeno izrabo pravice do počitka, kar je posebej urejeno v KPVIZ v 49a. in 49b. členu.

Kljub temu, da te prilagoditve omogočajo večjo fleksibilnost, mora biti zagotovljeno, da imajo delavci v teh primerih še vedno pravico do ustreznega počitka z upoštevanjem povprečnega minimalnega dnevnega in tedenskega počitka v obdobju, ki ni daljše od dveh mesecev. To zagotavlja delavcem potrebne pogoje za regeneracijo in preprečuje prekomerno obremenitev, kar je še posebej pomembno v pedagoškem delu, kjer so potrebna visoka stopnja osredotočenosti in čustvene stabilnosti.

Kljub prilagoditvam pa je ključno, da delodajalci vedno poskrbijo za usklajenost dela in počitka, da se zagotovi zdravje in dobrobit delavcev ter ohrani kakovost dela, ki ga opravljajo. Ter seveda, da se tem delavcem zagotavljajo tudi ustrezni odmori med delom ter se upošteva omejitev tedenskega delovnega časa (ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa znaša 56 ur na teden).