Šola v naravi v praksi

Natisni

Zaradi določenih pomislekov posameznih staršev učencev, vključenih v šolo v naravi, in opažanj pri konkretni izvedbi v prispevku povzemamo:

konceptualna izhodišča šole v naravi,
nekaj pravnih določil, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji in izvedbi šole v naravi,
izvedbene posebnosti,
nekaj koristnih napotkov šolam in ravnateljem za uspešno organiziranje šole v naravi,
finančno plat šole v naravi.

Zgodovinski presek razvoja šole v naravi v Sloveniji

Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega procesa, ki poteka izven običajnega šolskega okolja, najpogosteje v naravi (npr. v gorah, ob morju, na kmetiji ali v naravnih parkih).

Glavni cilji šole v naravi:

Povezovanje učenja z naravnim okoljem – spoznavanje narave skozi izkustveno učenje.
Razvijanje samostojnosti in odgovornosti – učenci pogosto prvič spijo izven doma brez staršev.
Krepitev socialnih vezi – druženje, sodelovanje in skupinsko delo s sošolci.
Spodbujanje zdravega načina življenja – gibanje na prostem, športne aktivnosti (plavanje, pohodništvo, smučanje…).
Učenje skozi izkušnje – dejavnosti, kot so orientacija, preživetje v naravi, opazovanje živali in rastlin.

»V razvoju slovenske šole v naravi lahko govorimo o štirih obdobjih. V prvem (približno do leta 1970) se je ta vzgojno-izobraževalna oblika izredno hitro širila po šolah ljubljanske organizacijske enote Zavoda za prosvetno pedagoško službo. Za drugo obdobje (vsa sedemdeseta leta in začetek osemdesetih prejšnjega stoletja) je značilen najširši razmah te vzgojno-izobraževalne oblike po vsej Sloveniji. Za tretje obdobje, ki se časovno ujema z naraščanjem gospodarskih težav, je značilno nenehno postopno zmanjševanje izvajalcev. Četrto obdobje se začenja s posvetom Zveze prijateljev mladine (1986), ki je zavrl propadanje in naložil pristojnim sistemsko ureditev te vzgojno-izobraževalne oblike in več strokovne skrbi zanjo. Leta 1996 sta prišla v veljavo Zakon o osnovni šoli in Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki šole obvezujeta, da morajo organizirati eno šolo v naravi, ki pa žal za učence še vedno ni obvezna.«[1]

Pravne in konceptualne posebnosti šole v naravi

Program osnovnošolskega izobraževanja obsega obvezni program in razširjeni program (14. člen ZOsn[2]). Na tem mestu nas zanima obvezni program, ki obsega obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti. Podrobneje si bomo ogledali problematiko šole v naravi (39. a-člen ZOsn). Šola namreč lahko izvaja del obveznega programa, razširjenega programa in drugih dejavnosti kot šolo v naravi. Šola v naravi je organizirana oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka strnjeno tri ali več dni zunaj prostorov šole. Za učence, ki se šole v naravi ne udeležijo, osnovna šola v tem času organizira primerljive dejavnosti (2. odstavek 39. a-člena ZOsn).

Koncept šole v naravi je bil sprejet na seji Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje 13. decembra 2001.

Pri organizaciji šole v naravi je treba spoštovati naslednje zakonske in podzakonske akte[3]:

Zakon o osnovni šoli,
Pravilnik o financiranju šole v naravi,
Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v izobraževalnem programu osnovne šole,
Sklep o določitvi kadrovskih pogojev za učitelje in sodelavce laborante v programih srednjih in osnovnih šol,
Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole,
Pravilnik o spremljevalcih pri prevozu skupin otrok,
Zakon o pravilih cestnega prometa,
Zakon o nalezljivih boleznih (določa ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni, kar vključuje ustrezne higienske razmere v šolah),
Pravilniki in uredbe o minimalnih tehničnih in sanitarno‑zdravstvenih pogojih,
Zakon o zdravstveni dejavnosti.

Konceptualno šola v naravi pomeni specifično organizacijo dela, saj uresničuje predvsem program, »katerega cilji, dejavnosti in vsebine iz več učnih načrtov so vezani na drugačno izvedbo (na primer terensko delo, projektne naloge, športne dejavnosti) in za katerega je zlasti pomembno medpredmetno povezovanje in prepletanje znanja različnih predmetnih področij ter vpetost v naravni in družbeni prostor, to je povezava z okoljem, v katerem šola v naravi poteka. Program šole v naravi se za skupine učencev praviloma izvaja v naravnem okolju. Prav ta specifična organizacijska oblika zagotavlja večjo možnost izvajanja vseh elementov socialno-integracijske vloge vzgojno-izobraževalnega programa.«[4] Šola mora torej predvideti tudi povezavo in sodelovanje z okoljem in organizacijami, ki delujejo v okolju (učne poti, obiski muzejev, vključevanje v posamezne aktivnosti organizacij iz okolja, kjer poteka šola v naravi, ipd.).

Šola v naravi je posebna oblika vzgojno-izobraževalnega dela, ki poteka zunaj prostorov šole, zunaj kraja bivanja, v strnjeni obliki več dni, vzgojno-izobraževalni proces pa poteka praktično ves dan. Prvenstveno je bila namenjena učenju plavanja in smučanja, poleg teh dejavnosti pa je v šoli v naravi potekal tudi pouk preostalih šolskih predmetov. Sčasoma se je razvila tako, da poznamo danes tudi šole v naravi, katerih glavna vsebina ni smučanje ali plavanje.

Šola v naravi je sestavljena iz: dela, ki ga opredeljujejo temeljni cilji konkretne šole v naravi – na primer poudarja naravoslovne dejavnosti in jih povezuje s športnimi; v družboslovne in umetniške vključuje športne aktivnosti; rekreacijsko-sprostitvene dejavnosti, torej tiste, ki temeljni program/cilje dopolnjujejo in obsegajo naslednje:

odmore med pedagoškimi urami,
usmerjen prosti čas (ko prisotni učitelj skrbi za ustrezno animacijo, usmerja in spodbuja učence k aktivnosti, iniciativo za koristno preživljanje časa prepušča učencem ali celo dovoli posamezniku, da si ta čas osmisli po svoje),
večerno animacijo (skupno analiziranje in vrednotenje opravljenih aktivnosti in načrtovanje dela za prihodnji dan ter sproščanje ob najrazličnejših kulturnih in družabnih aktivnostih),
skrb za prehrano in osebno higieno,
dnevni počitek in dovolj spanja,
skrb za ustrezno varnost učencev.

Z izbiro druge lokacije (torej okolja, kjer šola v naravi poteka) razbijemo monotonijo, ki jo sicer ustvarja pouk ves čas na istem mestu (v šoli, v učilnici). Delo v naravnem okolju otroke prisili k raziskovanju, učenju s preskušanjem in raziskovanjem v novem okolju, v drugačnih razmerah. Narava sama nam omogoča posebno emocionalno doživljanje, duševnost posameznika pa je najbolj dojemljiva prav za tiste učne vtise in dejavnosti, ki so emocionalno obarvani, kar še zlasti velja za vzgojne aktivnosti, katerih uspešnost je neposredno povezana z doživljanjem vrednot.[5] Škoda, da šole v večji meri tudi sicer ne izkoristijo možnosti učenja in izobraževanja zunaj šolskih prostorov tudi v svojem okolju.

Splošni vzgojno-izobraževalni cilji šole v naravi so torej vzgajanje (vzgojni učinki skupnega bivanja v naravi, vzgoja za zdrav življenjski slog, navajanje na red, samostojno pospravljanje, opravljanje različnih drugih opravil), medpredmetno izobraževanje (spoznavanje narave in okolice skozi zgodovino, geografijo, naravoslovje, kulturo, etnologijo itd.), kulturno in družabno življenje (nastopi, glasbene točke, plesi, disko, skeči, kvizi, priprava stenskega časopisa za pisne in likovne izdelke idr.).

Šola v naravi ponuja učencem razvojne možnosti na različnih področjih:

športne dejavnosti (zimska, poletna, planinska, naravoslovna, taborniška, športna, raziskovalna šola v naravi – z največ smučanja in plavanja),
razvijanje in poglabljanje zdravih odnosov med vrstniki, odnosov med učenci in učitelji (večdnevno skupno bivanje učiteljev in učencev v šoli v naravi pomeni medsebojno spoznavanje vseh deležnikov pedagoškega procesa. Učenci spoznajo učitelja kot človeka, učitelj pa posamezne učence lahko vidi v popolnoma drugačni luči, kot se sicer kažejo v šoli),
bivanje in delo v naravi pomeni tudi navajanje učencev na samostojnost in prevzemanje odgovornosti (za prenekaterega učenca je šola v naravi prvi stik s samostojnim življenjem, prva izkušnja z odsotnostjo staršev ali skrbnikov, ki poskrbijo za otrokovo udobje, zato lahko pri mlajših učencih naletimo na odpor).

Tudi za sodelujoče strokovne delavce je šola v naravi pomemben izziv. Tradicionalno načrtovanje dela, ki bi ga opravil učitelj mimo povezav z učitelji drugih predmetov in področij in brez ustreznih vertikalnih povezav, ne omogoča doseganja ciljev šole v naravi. Požarnikova[6] na primer opozarja, da je »razbitost, raztresenost znanja eden največjih problemov sodobne šole«. Tega so se zavedali tudi pripravljavci kurikularne prenove, saj so med njena načela uvrstili načelo horizontalne povezanosti.[7]

Učitelji načrtujejo vsebino (ki povezuje teme različnih predmetov) in usklajujejo metode in oblike dela pri pouku v šoli v naravi. Pri tovrstnem pouku so prisiljeni razmisliti o metodah in oblikah dela, ki bodo učence aktivirale, pri čemer pa ne smejo biti enolične. Učenci pri takšni obliki dela so bolj aktivni, odgovorni in ustvarjalni.

»Načela programa šole v naravi temeljijo na Izhodiščih kurikularne prenove. Poudarjena so tista, ki določajo specifiko dela v šoli v naravi.

Pri organizaciji šole v naravi mora šola upoštevati načelo enakih možnosti in prostovoljnosti, tj. pomagati učencem, katerih starši ne morejo zagotoviti sredstev za vključevanje otrok v program, upoštevati posebnosti posameznih otrok (npr. zdravstveno stanje), zagotoviti ustrezen program za učence, ki se ne vključijo v šolo v naravi. Program šole v naravi mora biti tako oblikovan, da omogoča in spodbuja povezovanje med disciplinarnimi znanji (uresničuje in prepleta medpredmetne vsebine, npr. okoljsko vzgojo ipd.). Uvaja in spodbuja različne oblike in metode dela, predvsem tiste, ki jih specifična organizacija dela omogoča, npr. terensko, projektno delo in skupinsko delo.«[8]

Jelko Gros nadalje poudarja pomembne cilje, ki jih lahko šola dosega s pomočjo te oblike vzgojno-izobraževalnega dela. Tako šola v naravi lahko:

povečuje trajnost in kakovost pridobljenega znanja,
spodbuja sposobnost za opazovanje naravnega in družbenega okolja,
spodbuja socialne in komunikacijske spretnosti in veščine,
spodbuja sposobnost za spoštovanje sebe in drugih oseb ter vzpostavljanje zdravih medosebnih odnosov,
razvija sposobnost ustvarjalnega in kritičnega mišljenja in presojanja,
spodbuja pozitiven odnos do zdravega načina življenja ter odgovornost za lastno varnost in zdravje,
spodbuja vseživljenjsko učenje (učenec spoznava različne možnosti in vire učenja) itd.

[1] Kristan, S. (1998). Šola v naravi. Radovljica: Didakta.

[2] Zakon o osnovni šoli (ZOsn). Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13, 46/16 – ZOFVI-K, 76/23 in 16/24.

[3] Šola v naravi za devetletno osnovno šolo. Koncept (2001). Ljubljana: Strokovni svet za splošno izobraževanje.

[3] Strmčnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

[4] Šola v naravi za devetletno osnovno šolo. Koncept. (2001). Ljubljana: Strokovni svet za splošno izobraževanje.

[5] Strmčnik, F. (2001). Didaktika: osrednje teoretične teme. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

[6] Marentič-Požarnik, B. (1997). Cilji, izhodišča in možne stranpoti kurikularne prenove. V: Kurikularna prenova, ur. A. Barle Lakota in Katra Bergant, 31–43. Ljubljana: Nacionalni kurikularni svet.

[7] Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. (1995). Ur. Krek, J. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport.

[8] Gros, G. Zakaj, kako v šolo v naravi. https://www.csod.si/uploads/file/SVN_CLANKI/Zakaj_kako_v_SVN_gabrijel_gros.pdf

Za uporabo priljubljenih vsebin se prijavite.