Vzpostavitev vizije razvoja varne in kakovostne šole

V strokovni literaturi vizija spada pod segment strateškega načrtovanja poslovanja. Vizija je vez med sedanjostjo in prihodnostjo. Vizijo potrebujemo za to, da si definiramo, kakšen je naš končni cilj in delno, kako bomo prišli do tega cilja.

Vizija nam pomaga, da delujemo proaktivno, torej aktivno soustvarjamo okolje in pogoje za dosego cilja. Sam proces ustvarjanja vizije in doseganje zastavljenih ciljev združuje ljudi, kar pomembno vpliva na klimo organizacije.

Od vodstva je odvisno kako (in če sploh) šola oblikuje vizijo razvoja, načrtuje profesionalni razvoj kadra, oblikuje politiko pravil ali proaktivnih dejavnosti (npr. preventivni programi za preprečevanje nasilja, protokoli itd.) ter doslednost pri izpolnjevanju dogovorov.

Razvojni načrt je izjava o namenih, ki odražajo vizijo šole glede njene prihodnosti. Razvojno načrtovanje je usmerjeno v raziskovanje kakovosti, omogoča oblikovanje vizije, zahteva sodelovanje vseh, ki uresničujejo razvojni načrt, omogoča evalvacijo doseganje ciljev. Razvojni načrt šole je rezultat ugotovitev evalvacije aktivnosti in hkrati načrt izboljšav.

Obrazci, vzorci, preglednice

V kategoriji UPORABNI VZORCI/VARNOST IN ZDRAVJE/VARNOST UDELEŽENCEV IZOBRAŽEVANJ  lahko najdete vzorec »RAZVOJNO NAČRTOVANJE PO KORAKIH«.

Kje je šola sedaj? Razvojno načrtovanje spodbuja vodstvo in druge zaposlene v šoli, da si zastavijo naslednja vprašanja:

• Kaj moramo spremeniti?
• Kako naj to obvladamo (viri, čas itd.)?
• Kako bomo vedeli, da smo pri tem uspešni?

Vizija vsekakor predpostavlja doseganje takih ciljev, ki kažejo na to, da je šola kakovostna.

Zanimanje za kakovost vzgojno-izobraževalnega dela v zadnjih letih narašča. Vprašanje merjenja kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja vključujejo tudi vsi pomembnejši programski dokumenti šolske politike tako na nacionalni ravni kot tudi na ravni EU. Tako na evropski ravni najdemo kakovost kot razčlenjen koncept, ki obsega šestnajst kazalnikov na štirih področjih izobraževanja:

• področje dosežkov (matematika, branje itd.),
• uspešnost v prehajanju med različnimi stopnjami (osip, uspešni zaključki posameznih stopenj itd.),
• nadzor nad vzgojo in izobraževanjem (evalvacija in usmerjanje vzgoje in izobraževanja, sodelovanje s starši) ter
• finančni vidik (Gaber, Kecojević, 2011).

Kakovost v izobraževanju lahko pojmujemo tudi kot odnos med učencem in učiteljem, kadrovski vidik, vidik opremljenosti, učno uspešnost. Kakovost v izobraževanju nedvomno zagotavljajo predvsem ljudje (Ferjan, 1999, po Jandl).

Težnja po večji kakovosti pa ne sme biti le modni trend, ampak je kakovost treba sistematično načrtovati, spremljati in izvajati ukrepe za ohranjanje dobrega oziroma ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti.

Kakovostna šola in merila za kakovost

Kakovostna šola temelji na načelu vseživljenjskega izobraževanja, ki se veže na načelo učeče se družbe. V šolstvu koncept učeče se šole izhaja iz dveh spoznanj: prvič, da šola ni statična organizacija, temveč razvijajoča se in stalno spreminjajoča se ustanova; drugič, da so v ta razvoj ne le vključeni vsi v šoli, temveč tudi aktivno pripomorejo k njenemu razvoju (Tratnik idr.).

Seveda pa ugotavljanje kakovosti ni dovolj, pomembno je njeno zagotavljanje. Številni avtorji so tudi razčlenili področja, na katerih naj bi šole tako ugotavljale kot zagotavljale kakovost. Medveš jih je strnil v:

• vzgojni in izobraževalni dosežki (učni uspeh, standardi),
• organizacija in izvajanje pouka in učenja ter dejavnosti ob pouku (načrtovanje, priprave, ponudba, upoštevanje pestrosti),
• socialna klima v razredu in šoli (počutje učencev, učiteljev, reševanje konfliktov, varnost),
• odnosi s partnerji in sodelovanje z okoljem (partnerstvo šola-dom, vključevanje staršev),
• upravljanje in vodenje (vodenje šole, administracija, organizacija dela),
• strokovnost in osebni razvoj (stalno izobraževanje, sodelovanje, inovativnost itd.).

Merila za kakovost so se z leti spremenila, včasih so bili pomembni dobri rezultati in poslušni učenci. Danes so pomembnejše aktivnosti, spretnosti, usmerjenosti k učenčevim potrebam/specifikam.

Vodstvo je zavezano izvajanju in razvoju sistema vodenja kakovosti z določitvijo politike kakovosti, postavitvijo ciljev kakovosti, zagotovitvijo virov in pregledovanjem rezultatov delovanja sistema kakovosti. Tako bo zagotovilo nenehno izboljševanje njegove učinkovitosti. Vodstvo mora zaposlenim omogočati aktivno sodelovanje v vseh procesih ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti.

Obrazci, vzorci, preglednice

V kategoriji UPORABNI VZORCI/VARNOST IN ZDRAVJE/VARNOST UDELEŽENCEV IZOBRAŽEVANJ lahko najdete:

Spodbudno učno okolje

Spodbudno učno okolje je naslednji pojem, ki ga zasledimo ob ugotavljanju in zagotavljanju kakovosti v šoli. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika spodbujati pomeni povzročati, da nekdo postane bolj aktiven; povzročati, da kaj (hitreje) nastane in se bolje razvija. Pri spodbudnem učnem okolju nas torej zanima prostor (okolje), ki motivira udeležence k aktivnosti in hitrejšemu razvoju. Torej nas zanima šola kot celota, vodstvo in vsi zaposleni v tej šoli, seveda nas še posebej zanima razred, v njem pa učenci in učitelji.

V literaturi najdemo kar nekaj opredelitev tega pojma, včasih najdemo tudi pojem učinkovito učno okolje, ki pa nakazuje že na rezultat ne na stanje oziroma proces.

Nekaj opredelitev:

• Spodbudno učno okolje je varno, inkluzivno in tako okolje, v katerem učenci upajo tvegati, omogoča samostojno, sodelovalno učenje.
• Učinkovito učenje se lahko dogodi le v odprtem in spodbudnem učnem okolju, v katerem imajo posamezniki priložnost, da izrazijo svoja stališča, mnenja, razumevanje, potrebe in tudi dobijo ustrezno povratno informacijo o svojem delu, ideji, predlogu. Informacija ne sme biti kritika, ampak analiza in usmeritev.
• Učitelj profesionalec si nenehno prizadeva v razredu ustvariti klimo sprejetosti, hkrati pa delovno, v doseganje učnih ciljev usmerjeno aktivnost učencev, ki vodi do rezultatov. Do vseh učencev izraža visoka pričakovanja v zvezi z njihovimi dosežki pri učenju ter podpira, spodbuja in daje pozitivno in pošteno povratno informacijo o kakovosti njihovih dosežkov in o njihovem prizadevanju pri učenju. S svojim zgledom ponazarja dobre komunikacijske strategije in oblikuje razredno klimo medsebojnega spoštovanja in upoštevanja različnih kultur, jezikovnih okolij, učnih stilov in sposobnosti.

Ustvarjanje in vzdrževanje spodbudnega učnega okolja se lahko doseže z učinkovito organizacijo dela, sodelovanjem in šolsko/razredno klimo, ki je usmerjena k novostim, preskušanju itd.

Učenci ob učiteljih, ki so na ustvarjanje ustreznih pogojev pozorni, lažje doživljajo šolo kot prostor, kjer lahko uspejo, se uveljavijo, gradijo pozitivne stike z vrstniki, se počutijo sprejete itd.

Spodbudnost okolja je pomembna za oba, torej tudi za učitelja. Učitelj ni samo tisti dejavnik, ki ustvarja spodbudno okolje za učence, ampak tudi nanj vpliva več dejavnikov, ki delujejo na njegov profesionalni razvoj. Učitelj se mora zavedati svojega razvojnega obdobja in aktivno skrbeti za svoj razvoj.

V eni od raziskav (Seven Characteristics of Higly Effective Adult Learning Programs) o tem, kako se učijo odrasli, so učitelji izpostavili, da za svoj profesionalni razvoj tudi oni potrebujejo spodbudno okolje, in sicer:

• občutek varnosti, podpore, spoštovanje individualnih potreb in posebnosti, priznavanje sposobnosti in dosedanjih dosežkov,
• spodbujanje intelektualne svobode, eksperimentiranja, ustvarjalnosti,
• medsebojno spoštovanje,
• možnost prevzemanja odgovornosti za svoje učenje, oblikovanje lastnega pristopa k učenju,
• optimalen intelektualni izziv (prava zahtevnost nalog glede na posameznika),
• aktivno vključevanje v proces učenja (ne poslušanje razlag, predavanj),
• redno povratno informacijo o delu, rezultatih, učinkih.

Najnovejša Talisova raziskava (2009) je pokazala, da dejavniki, kot so pozitivna šolska klima, učiteljeva stališča, sodelovanje med učitelji, učiteljevo zadovoljstvo z delom, profesionalni razvoj, poznavanje široke palete učnih metod, vplivajo na oblikovanje učinkovitega učnega okolja. Ne samo, da razredna klima vpliva na učne rezultate (učno uspešnost), ampak je razredna klima tudi področje, ki mu veliko pozornosti posvečajo v veliko državah. Aktivnost učencev v razredu in oblikovanje varnega in učinkovitega učnega okolja so pomembna za mnoge šole in za učitelje predstavljajo izziv.

V raziskavi so tudi ugotovili, da učitelji, ki so bolj konstruktivistično naravnani in vidijo učence kot tiste, ki aktivno prispevajo k učnemu procesu, poročajo o bolj pozitivni klimi oziroma o boljši disciplini v razredu. Učitelji, ki so bolj naklonjeni transmisijskemu pristopu, pa poročajo o več disciplinskih težavah (negativni klimi, neredu). Prav tako je ugotovljeno, da se »v učenca osredinjen pouk« povezuje z dobro klimo in z učiteljevim občutkom učinkovitosti.

Obrazci, vzorci, preglednice

V kategoriji UPORABNI VZORCI/VARNOST IN ZDRAVJE/VARNOST UDELEŽENCEV IZOBRAŽEVANJ  lahko najdete PREDLOG NAČRTA PROFESIONALNEGA RAZVOJA.

Šolska in razredna klima

Šolska klima je psihološka karakteristika šole, ki jo loči od drugih in vpliva na obnašanje učiteljev in učencev. Glede na to, kakšna je klima, lahko napovemo uspešnost šole. Šolska klima je torej ključna dimenzija tako imenovanih človeških virov, ki jih ima šola. Miles (v Sergiovanni in Starratt, 1993) pravi, da če je v šoli pozitivna klima, je taka šola zdrava šola. Zdrava v tem pomenu, da ima jasne in sprejemljive cilje, ustrezno komunikacijo, enakomerno porazdeljeno moč ter je učinkovita pri uporabi človeških in materialnih virov. Zdrava šola reflektira občutek skupnosti, ki povezuje ljudi, občutek, da se imamo dobro med sodelavci.

Šolsko klimo opredeljuje organizacija na nivoju šole in na nivoju razreda. Nanaša se na počutje v šoli in je v istem šolskem okolju lahko na različnih šolah povsem različna. Šolska klima odraža fizične in psihološke vidike šole, ki se hitreje (lažje) spreminjajo kot kultura. Kaže se v čustvih, občutkih, stališčih o šoli, ki jih izražajo učenci, učitelji in tudi starši. Je izredno pomemben element, ki ga je treba upoštevati pri spreminjanju šole in izboljševanju učnih dosežkov, pa tudi pri problemih, kot so nasilje, medosebni konflikti itd. Ko govorimo o šolski klimi, nas zanimajo: arhitekturna značilnost šole in njena oprema, odnosi med zaposlenimi, odnosi med učenci, vodenje oziroma odločanje, pravila (red in disciplina), proces poučevanja in učenja, stališča, sodelovanje šole s starši in okoljem.

Šolska klima seveda vpliva na vsakega učitelja, obenem pa jo vsak učitelj soustvarja. Ob pripravi na pouk, sploh pa pri delu v razredu, prinaša vplive šolske klime v razred. Tam je soustvarjalec razredne klime. Če je v šoli vrednota, da prihajaš v razred pripravljen, z načrtom dela, če je vrednota, da so pravila oblikovana in spoštovana, se bo to odražalo v delu posameznega učitelja, čeprav ne pri vseh povsem enako.

Raziskav o povezanosti razredne klime in učnimi dosežki je veliko. Fraser in Fisher (v Zabukovec, 1998) sta ugotovila, da je dimenzija zadovoljstva pozitivno povezana s kognitivnimi in afektivnimi dosežki učencev. Prisotnost določene stopnje napetosti in težavnosti pozitivno vpliva na storilnostno motivacijo in nivo aspiracije pri učencih. Bošnjak (v Zabukovec,1998) je ugotovil, da več, kot je učiteljeve podpore, boljši je učni uspeh učencev. Galuzzi, Kirby in Zucker (isti vir) so ugotovili, da je samopodoba učencev boljša v tistih razredih, kjer je večja vključenost učencev, kjer je med njimi več socialnih stikov, kjer učenci zaznavajo večjo podporo učitelja.

Zaznavanje razredne klime je v veliki meri povezano s čustveno-motivacijskimi dosežki učencev (strah, motivacija, stališča, odnos) kot tudi z njihovimi kognitivnimi dosežki (znanje, pristop k učenju) (isti vir). Ustrezna razredna klima torej spodbuja motivacijo za šolsko delo, razvija notranjo motivacijo, zmanjšuje strah pred šolo, povečuje kakovost znanja in končno tudi vpliva na višje ocene pri učencih.

Obrazci, vzorci, preglednice

V kategoriji UPORABNI VZORCI/VARNOST IN ZDRAVJE/VARNOST UDELEŽENCEV IZOBRAŽEVANJ  lahko najdete:

Oblikovanje vrednot

Oblikovanje vrednot je v šoli naslednji pomemben element kakovosti. To je sicer zapleten proces, v katerem je šola zelo odvisna od družine, vpliva staršev, njihovih vrednot, a zagotovo mora temeljne standarde ravnanj – spoštljiv odnos do drugih, prizadevanje za pravičnost, poštenost, skrb za starejše, solidarnost, spoštovanje človekovih pravic –, ki po definiciji s seboj nosijo dolžnosti, vključiti v šolski kurikul (Gaber, Kecojević, 2011).

Za osnovnošolsko izobraževanje je bilo le pred nekaj leti določeno, da mora šola pripraviti vzgojni načrt.

ZOsn, 60. d člen: Z vzgojnim načrtom šola določi načine doseganja in uresničevanja ciljev in vrednot iz 2. člena tega zakona, ob upoštevanju potreb in interesov učencev ter posebnosti širšega okolja. Vzgojni načrt vsebuje vzgojne dejavnosti in oblike vzajemnega sodelovanja šole s starši ter njihovo vključevanje v uresničevanje vzgojnega načrta.

Vzgojne dejavnosti so proaktivne in preventivne dejavnosti, svetovanje in usmerjanje ter druge dejavnosti (pohvale, priznanja, nagrade, vrste vzgojnih ukrepov in podobno), s katerimi šola razvija varno in spodbudno okolje za doseganje ciljev iz 2. člena tega zakona.

Pri pripravi vzgojnega načrta sodelujejo strokovni delavci šole ter učenci in starši. Vzgojni načrt sprejme svet šole na predlog ravnatelja po postopku, kot je določen za letni delovni načrt.

O uresničevanju vzgojnega načrta ravnatelj najmanj enkrat letno poroča svetu staršev in svetu šole. Poročilo je sestavni del letne samoevalvacije šole.

Za vrtce in srednje šole trenutno sicer ni takega zakonodajnega določila, a se soočajo z enakimi temami in problemi – katere so naše vrednote, kakšna so pravila vedenja, ukrepi ob kršenju dogovorov – in ne nazadnje se ukvarjajo z vizijo varne in kakovostne šole/vrtca. Razmisleki so torej enaki.

V vzgojnih načrtih OŠ so najpogosteje izbrane vrednote: spoštovanje, odgovornost in znanje, pa tudi skrb za zdravo in čisto okolje, strpnost, poštenost itd.

V procesu oblikovanja vzgojnih načrtov so avtorji Priporočil o načinih oblikovanja in uresničevanja vzgojnega načrta v osnovni šoli (Štraser et al, 2012) opredelili več načel vzgojnih dejavnosti in vzgojnega delovanja. Eno izmed njih je načelo proaktivnega in preventivnega delovanja. O proaktivnosti smo nekaj zapisali že ob oblikovanju vizije. Ne čakati, sami iščemo in spreminjamo. Gre torej za aktivno sprejemanje odločitev oz. za vzgibno delovanje, ki je nasprotno od bolj pasivnega – reaktivnega delovanja, kjer se bolj ali manj pričakovano odzivamo na bolj ali manj znane okoliščine, vprašanja, ravnanja itd. Povezuje se (lahko) s preventivnim delovanjem, s katerim skušamo na vedenje vplivati, preden se pojavi v neželeni obliki.

Zakaj preventiva?

Preventivno delovanje se začne že z načrtovanjem življenja in dela šole, ki vključuje organizacijo izobraževanja strokovnih delavcev, aktivnosti za učence, različne pristope in vsebine pri delu s starši in ne nazadnje postavljanje ciljev šole same.

Cilj primarne preventive je predvsem preprečevanje nevarnosti, da bi se razvile določene težave oziroma motnje. S preventivnimi ukrepi skušamo okrepiti varovalne dejavnike v otroku in v njegovem okolju kot tudi zmanjšati učinek dejavnikov tveganja, ki otrokov razvoj in delovanje ogrožajo.

Primerjava pogledov posameznih avtorjev na preventivno disciplino kaže med njimi mnogo podobnosti in tudi nekatere razlike. Kljub temu je pri vseh mogoče strniti tri temeljna področja preventivnega delovanja:

Prvo področje preventivnega delovanja se nanaša na vzpostavljanje prijetne, sproščene in spodbudne razredne klime, ki temelji na pozitivnih medosebnih odnosih med učiteljem in učenci, med vrstniki ter med učiteljem in starši.

Drugo področje preventivnega delovanja je povezano z učiteljevimi pripravami na pouk in z izvajanjem pouka. Za uspešno izvajanje pouka imata pomembno vlogo izbira in uporaba ustreznih učnih metod. Pri tem mislimo na metode, ki kar najbolj primerno vključujejo in motivirajo učence za pouk tako, da upoštevajo njihove psihološke in učne potrebe.

Tretje, širše področje preventivnega delovanja se povezuje z dejavnostmi, ki se nanašajo na organizacijo, vodenje in upravljanje razreda. To področje med drugim vključuje: načrtovanje razrednih in šolskih pravil in postopkov ter posledic, ki sledijo ob njihovih kršitvah, načrtovanje strategij za preprečevanje potencialnih disciplinskih problemov in načrtovanje strategij za ustavitev in obravnavanje že nastalih problemov. Na navedeno je treba računati že na začetku šolskega leta. Da bi spodbudili odgovornost učencev za lastno vedenje, je treba razmisliti o aktivnem vključevanju učencev v navedene aktivnosti, kjer je to le mogoče (Pšunder, 2004).

Vključevati učence pomeni, pritegniti jih k npr. oblikovanju razrednih pravil. Za ta proces je sicer potrebnih nekaj ur, a pravila učenci bolj spoštujejo, če so pri ustvarjanju sodelovali. Tako jih učitelj pelje skozi proces prepoznavanja temeljnih pravic, prepoznavanje odgovornosti, oblikovanja pravil in tudi oblikovanja posledic/ukrepov ob morebitnih kršitvah. Tako so učenci aktivni pri razmislekih, učijo se tudi argumentirati, pravila so bolj »njihova«. Učenci so lahko aktivni tudi pri predlogih tem za ure oddelčne skupnosti in tudi pripravi kakšnih gradiv za izbrane teme, občasno lahko učenem damo možnost izbire metod dela itd.

Preventivno delovanje na nivoju razreda se posledično odrazi tudi na klimi cele šole, če se seveda preventivno delovanje izvaja dosledno v vseh oddelkih. Zato je še kako pomembno sodelovanje vseh učiteljev, izpolnjevanje dogovorov in tudi izobraževanje, saj so nekatera področja preventivnega delovanja takšna, da za njih v času (predmetnega) študija ni bilo mogoče pridobiti ustreznega znanja.

Pojav nasilja v šoli

Nasilje v šoli se lahko pojavlja na različnih ravneh – med učenci, med učenci in učitelji in obratno, med učitelji (oziroma zaposlenimi). Mi se bomo usmerili le na pojav nasilja med učenci. Ta pojav je ena izmed oblik neželenega vedenja, s katerim se soočajo učitelji in tudi drugi zaposleni. Na ta pojav sicer vpliva cela vrsta dejavnikov, npr.:

• vzgojni pristopi staršev,
• čustveni odnos med starši ter starši in otroci,
• značilnosti lokalnega okolja (npr. kriminal, drugačne vrednote itd.),
• pomanjkanje stika med družino in šolo,
• premalo možnosti za zunajšolske dejavnosti,
• neuspeh v šoli oziroma pomanjkanje možnosti za pozitivno uveljavljanje.

Agresivno vedenje učencev je torej lahko tudi odziv na nezadovoljene potrebe po varnosti, ljubezni, spoštovanju in uveljavitvi (potrditvi). S svojo storilnostno naravnanostjo šola sili otroka v nenehno dokazovanje, kar pa lahko negativno vpliva na samo vedenje, na znižanje samopodobe in posledično še slabšo stopnjo uspešnosti.

Seveda pa šola lahko pomeni tudi prostor, v katerem se učenec počuti varnega in pozitivno vpliva na njegov razvoj. Je prostor, ki zaščiti otroka in mu nudi pozitivne izkušnje z odraslimi, kar je posebej pomembno za tiste učence, ki prihajajo iz neugodnih družinskih okolij. Varovalni dejavniki šole so:

• pozitivne šolske izkušnje,
• dober učitelj,
• učna uspešnost,
• uspešnost v interesni dejavnosti,
• sprejetost v skupini vrstnikov.

Poznavanje opredelitev pojma nam pomaga pri razumevanju pojava in reagiranju nanj. Prothrow-Stith (po Vec, 2010) nasilje opredeljuje kot nepravično ali zlorabljeno uporabo moči oziroma fizično siljenje, ki je uporabljeno za škodovanje, poškodovanje ali zlorabo ljudi in stvari. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1994) opredeljuje nasilje kot dejaven odnos do koga, značilen po uporabi sile, pritiska. V slovenščini je torej beseda nasilje povezana z močjo, kar je ena ključnih kategorij dinamike nasilja (Lešnik Mugnaioni et al, 2009).

Lahko bi rekli, da v širšo opredelitev nasilja sodi vsaka zloraba premoči (ne samo fizične, temveč tudi psihične, socialne, ekonomske, kulturne, politične), ki pomeni nespoštovanje drugega človeka kot nosilca pravic in ga ogroža ali mu že povzroča škodo (Muršič et al, 2010).

Za pojav vrstniškega nasilja v šoli najpogosteje uporabljamo pojem bullying. Peter Smith (1999, po Pušnik, 2012) opredeljuje bullying tako: »Otrok ali mladostnik je žrtev bullyinga, ko ga drug otrok, mladostnik ali skupina mladih ljudi zlorablja fizično in/ali verbalno. Kot bullying se opredeljujejo tudi situacije, v katerih otroka žalijo, porivajo, zaklepajo, se mu posmehujejo, mu grozijo ali mu pošiljajo zlonamerna sporočila. Te situacije se ponavljajo, otrok pa se ne more ubraniti. Situacije, v katerih gre za ravnovesje moči, se ne opredeljujejo kot bullying.«

Priprava programa za soočanje z nasiljem in zmanjševanje pojava

Varnost v šoli je zagotovo eden od elementov kakovosti šole. In ne gre le za fizično varnost, torej skrb, da se učenci ne poškodujejo pri telesni vzgoji, da ne zdrsnejo ob polomljeni ograji, se poškodujejo pri terenskem ali laboratorijskem delu. Tu nas zanima varnost v širokem smislu, torej tudi biti varen pred kakršnim koli nasiljem. Seveda tudi vsak učenec sam prispeva k lastni varnosti in varnosti drugih, a vlogo šole kot vzgojno izobraževalne institucije je treba posebej izpostaviti. Šola je pogosto videna kot posredovalka vrednot in norm na mlajše generacije in kot prostor/sistem socializacije. Problematika nasilja je odvisna od norm in pravil v šoli, torej tudi od tega, koliko konkretna šola uporablja, dovoljuje, ceni ali zavrača nasilne oblike vedenja. Odvisna je tudi od tega, ali šola posamezniku omogoča uporabo nasilnih oblik vedenja za dosego ciljev in lastne uveljavitve ali pa ga usmerja k bolj konstruktivnim načinom.

Zato tudi toliko diskusije o vrednotah šole in posameznikov, o vzgoji in vzgojnih načrtih, o šolski in razredni klimi ter spodbudnem učnem okolju.

Preventivni programi, ki so se izkazali za učinkovite v današnjem času, poudarjajo pomen razvoja tako kognitivnih, čustvenih kot tudi socialnih veščin otrok in mladostnikov. Otroci se preko različnih tehnik učijo večati odgovornost zase, razvijati pozitivno samopodobo, se spoprijemati z različnimi stresnimi situacijami in jih znati obvladovati. Učijo se tehnik ustreznejše komunikacije, ki jim lahko olajšuje medvrstniško komuniciranje ter izboljšuje njihove odnose z odraslimi. Prepoznavajo svojo napetost in se učijo različnih tehnik sproščanja.

Ob spoznanju o zelo omejeni učinkovitosti posameznih pristopov se je izoblikovalo mnenje, da so najbolj smiselni taki pristopi k preprečevanju in obravnavanju nasilja, ki upoštevajo šolo kot sistem. Take pristope imenujejo pristope celotne šole ali pristope šolskega etosa. Pristop v osnovi vključuje naslednje vidike:

• pojav nasilja v šoli mora priti dovolj visoko na lestvici šolskih prioritet, saj mu je šola le tako pripravljena posvetiti dovolj pozornosti,
• v načrtovanje in izvajanje programa morajo biti vključeni vsi zaposleni in učenci, pa tudi zunanje relevantne skupine (starši, lokalna skupnost),
• o izvajanju programa morajo biti informirani vsi udeleženci šolskega sistema in se z njegovo usmeritvijo strinjati,
• oblikovana morajo biti jasna in nedvoumna pravila in šolske politike, ki sestavljajo del programa in ki jih šolsko osebje, starši in otroci podpirajo,
• razviti morajo biti sistemski podporni mehanizmi (npr. motiviranje) razvoja in vzdrževanja programa.

Med vsemi naštetimi elementi je morda najvažnejši predzadnji. Skupna in jasna vzajemno sprejeta politika obravnavanja vedenja učencev lahko spodbuja konsistentnost, uporabo učinkovitih nagrajevanj v vseh šolskih dejavnostih in ustvarja prijetno delovno okolje, v katerem so učenci spodbujeni za sodelovanje.

Pojav nasilja v šoli ogrozi fizično in emocionalno varnost učencev in tako negativno vpliva na učinkovitost učenja. Kaj lahko stori šola ali bolje – kaj šola mora narediti, da poskrbi za varno in spodbudno okolje?

• Prvi korak: soočenje z dejstvom, da se nasilje v šoli pojavlja, da je to realnost. Ko šola prizna, da se nasilje pojavlja, se lahko sooči in spopade s problemom.
• Drugi korak: narediti oceno že izvajanih preventivnih aktivnosti (kaj, kako pogosto, kakšni so učinki). Vsaka šola zagotovo že izvaja določene aktivnosti, s katerimi zmanjšuje neustrezne oblike vedenja. Treba pa je preveriti, ali so uspešne v tem ali lahko še kaj izboljšajo, vključijo še koga itd.
• Tretji korak: analiza pojava nasilja v šoli (vrste nasilja, pogostost, kdaj, kje itd.). Podatke o obsegu in vrstah nasilja v šoli je treba zbirati redno, npr. na dve ali tri leta. Tako se lahko evalvirajo ukrepi, ki so bili uvedeni. Na drugi strani pa se z menjavo populacije spreminja tako obseg kot vrste nasilja. Tudi razvoj in spremembe v družbi imajo pomemben vpliv, tako je npr. pojav cyberbullinga dokaj nov.
• Četrti korak: vključitev staršev in učencev z namenom ozaveščanja o pojavu in odgovornosti vsakega od njih. Vključitev staršev in učencev je nujna že v fazi v načrtovanja aktivnosti. S tem se razvija občutek pripadnosti odločitvam, upoštevanja vsakega in tudi odgovornost za realizacijo dogovorov.
• Peti korak: oblikovanje pravil, politike šole o (ne)sprejemljivem vedenju, ukrepih. Tu je pomemben vsaj nek dogovor med zaposlenimi glede doslednosti, saj se le tako doseže učinek na nivoju šole.
• Odločitev o načinu spopadanja z nasiljem – oblikovanje posebnega programa preventive in kurative ali/in vključitev tematike v pouk in druge aktivnosti šole.

Pri načinu spopadanja s pojavom nasilja se šola lahko odloča med dvema možnostma:

• da oblikuje poseben program aktivnosti vseh udeležencev, ga objavi kot nekak protokol ali projekt ali politiko šole ali
• da sicer oblikuje aktivnosti za vse udeležence, a jih vplete v redne aktivnosti šole (pouk, ure oddelčne skupnosti, šolo v naravi, roditeljske sestanke itd.).

Primer prvega pristopa je Olweusov preventivni program. Aktivnosti programa so usmerjene na ukrepe na ravni šole, na ravni oddelka in ravni posameznika. Program se izvaja s pristopom zavedanja vseh sodelujočih, da gre za posebne aktivnosti na prej omenjenih ravneh, torej za poseben, preventivni program.

Olweusov model vključuje ukrepe na ravni:

• šole (raziskave z vprašalniki, šolski dan, več dežuranja, privlačnejša igrišča, sestanki med starši in osebjem, oblikovanje skupine učiteljev za razvoj socialnega okolja v šoli),
• razreda (oddelčna pravila proti nasilju, redne razredne ure, kooperativno učenje, igranje vlog, sestanki med učitelji, starši in učenci) in
• posameznika (pogovori med nasilneži in žrtvami, pogovori med starši nasilnežev in žrtev, pomoč nevtralnih učencev, pomoč in podpora staršem, sprememba oddelka ali šole).

Posebno področje je obravnavanje vrstniškega nasilja in odzivanje nanj s pomočjo “kurikularnih” dejavnosti. Temelj teh dejavnosti je sodelovalna usmerjenost šolskih dejavnosti v pogledu metod in zastavljenih ciljev. Z izbiro vsebin in metod njenega obravnavanja naj bi se poudarjal pomen skupine ter uveljavljalo spoštovanje drugega, drugačnosti, občutljivost za probleme in načine reševanja teh. Teme nasilja, pravic, drugačnosti se lahko obravnavajo pri različnih predmetih in dejavnostih, v pouku in izven njega, na različne izrazne načine.

Primer takega programa je preventivni program ZERO, ki ga je oblikoval Erling Roland s sodelavci (Centre for Behavioural Research at the University of Stavanger, Norveška). Osnovno izhodišče je nična toleranca do bullyinga, zaposleni v šoli pa so odgovorni za izvajanje te tolerance. V implementacijo programa so vključeni tudi učenci in starši.

Osnovni principi tega programa so:

• nična toleranca,
• avtoriteta odraslih (ki se kombinira s podporo in nadzorom),
• doslednost (reagiranja odraslih, vključenost programa v vse aktivnosti šole, usmerjenost na bullying),
• kontinuiranost oziroma več let trajajoče izvajanje.

Organizacijsko se izvaja program tako, da je v celoti del vsakodnevnih, rednih aktivnosti šolskega kurikula, in sicer na ravni šole in ravni oddelka. Zelo poudarja pravico otrok do varnega in spodbudnega okolja, dobro počutje. Roland (2006) pravi, da gre za t. i. »integriran model«, v primerjavi z Olweusovim, ki je »projektni model«. Sicer za implementacijo programa v konkretni šoli predpostavlja naslednje skupine:

• skupino, ki aktivnosti organizira, vodi, spremlja,
• time učiteljev, ki vsebine izvajajo,
• skupino predstavnikov učencev, ki se povezuje s skupino učiteljev, ki vodi program,
• skupino predstavnikov staršev in
• strokovnjaka s področja nasilja.

V ta drugi sklop sodi tudi preventivni program Zavoda RS za šolstvo, ki so ga strokovnjaki razvili skupaj z učitelji petih šol. Nastajal je torej razvojno, neposredno v praksi, podprt s teorijo. Oblikovanje in izvajanje preventivnega programa poteka po naslednjih principih:

• Osnovni princip dela je, da se preventivne vsebine in oblike dela vključujejo v redno dejavnost šole in tako postanejo njen sestavni del, ne pa nekaj, kar poteka posebej. Aktivnosti se načrtujejo bodisi na ravni oddelka, razreda, stopnje šole ali cele šole.
• Drug princip dela je povezanost aktivnosti za učence in starše. Tako se npr. z anketo med učenci izvede ugotavljanje stanja obsega in vrst nasilja, starše pa o njihovem mnenju povpraša ali z anketo ali na roditeljskem sestanku in na roditeljskem sestanku tudi predstavi vse rezultate. Ugotovitve se dopolnijo še z opazovanji učiteljev, rešitve se nato iščejo skupaj.
• Tretji princip je, da se program tako po vsebini kot oblikah izvedbe prilagaja potrebam konkretne šole, njeni specifični problematiki, ki jo zaznajo bodisi med učenci, starši ali v kolektivu samem.

Opomba: na zgoščenki najdete vzorec »Oblikovanje preventivnega programa – sestavni elementi načrta na nivoju šole«

Čeprav se lotimo preventivnega programa, ki zajema ustvarjanje spodbudnega in varnega učnega okolja oziroma pozitivne šolske in razredne klime ter sprotno odkrivanje posameznih težav, neustreznih oblik vedenja in reagiranje, pa ne smemo pozabiti na področje kurative.

Področje kurative oziroma reagiranja na pojav nasilja ima več sklopov:

• odkrivanje vzrokov pojavov nasilja,
• točno dorečeni in zapisani ukrepi za posamezne pojave nasilja (kdo je za določen ukrep zadolžen, koga se obvesti, vključi, kakšne so kazni itd.),
• doslednost pri izvedbi ukrepov,
• oblikovanje programa dela z žrtvijo in izvajanje programa,
• oblikovanje programa dela s storilcem in izvajanje programa,
• oblikovanje programa dela s starši žrtev,
• oblikovanje programa dela s starši storilcev,
• sodelovanje z drugimi ustanovami (zdravstveni dom, center za socialno delo, svetovalni centri, policija itd.).

Le oba sklopa skupaj sta učinkovita.

Zaključek

Nasilja v šolah sicer ne bomo mogli preprečiti, lahko pa ga zmanjšamo. Vsak otrok, ki bo v svojem razvoju srečeval tople in odgovorne ljudi, bo imel več možnosti, da se bo tudi sam razvil v takšnega človeka.

Oblikovanje programov za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v šoli je ena pomembnejših nalog šole. Seveda to ni enoletna naloga, ki bi jo vključili v LDN šole kot modno muho. Gre za proces in razvojno načrtovanje vizije šole, ciljev šole, poti za dosego postavljenih ciljev, oblikovanja prioritetnih nalog, izobraževanja kadrov in evalvacijo dela.

Preventivne dejavnosti so za šole pomembne tudi zato, ker so vanje vključeni vsi učenci in to načrtno, ne ob morebitnih prekrških, neustreznem vedenju itd. Tako so vključeni tudi tisti, za katere (še) ne vemo, da imajo težave, in rizični otroci, ki so nekako na meji in bi mogoče brez preventivnih dejavnosti (razvoja določenih spretnosti, ozaveščanja itd.) lahko prešli na neustrezno pot vedenja.

Prav tako s preventivnimi dejavnostmi pomagamo vsem učencem razvijati kompetence, ki jih doma ne morejo, saj je šola prav poseben socialen prostor, kjer se otroci srečujejo z vrstniki in s starejšimi, pa tudi zahteve in pričakovanja se v šoli drugače oblikujejo kot doma.

Ne nazadnje ob skupnih aktivnostih za oblikovanje, realizacijo in spremljavo programa poteka proces sodelovanja med učenci in učitelji ter starši. Starši raje sodelujejo s šolo, ko (še) niso vpleteni v težave in so vabljeni v šolo k soustvarjanju, prispevanju po lastnih močeh in idejah, torej so sprejeti kot partnerji.