Statistika nesreč

Evropa

Evropsko združenje za preprečevanje poškodb in spodbujanje varnosti (EuroSafe)³ je izdalo statistiko nezgod za obdobje od leta 2008 do leta 2010. Po ocenah EU IDB je vsako leto 7,9 milijona otrok v bolnišnicah EU hospitaliziranih zaradi poškodb. To je 19 % vseh poškodb, oskrbljenih v bolnišnicah, medtem ko otroci do 15. leta starosti predstavljajo samo 16 % celotne populacije. To pomeni, da 1 od 10 otrok v EU vsako leto doživi poškodbo, ki zahteva nujno zdravniško pomoč. 19 % teh otrok je treba sprejeti v bolnišnico zaradi resnosti poškodbe (ocena EU IDB). Pri otrocih, mlajših od 5 let, se več kot 60 % vseh poškodb zgodi doma, najpogostejši vzrok so padci. Okoli 139 tisoč otrok iz EU vsako leto potrebuje nujno zdravniško oskrbo zaradi poškodb, povezanih z opremo igrišč. 73 % vseh bolnišnično zdravljenih poškodb predstavljajo nezgode, ki so se pripetile doma v prostem času in pri športu.

Slovenija

V obdobju od 2006 do 2010 je bilo zaradi poškodb na igriščih zaradi igral hospitaliziranih 115 oseb (22–34 letno). Od tega se je 46 poškodb zgodilo na bivalnem območju, 44 v šolah in vrtcih, 23 na javnih igriščih ter 2 v komercialnih objektih. Najpogostejše so bile poškodbe rok (51 od 115): 30 zlomov podlakti, 19 zlomov nadlakti; poškodbe glave (41 od 115): 22 površinskih poškodb glave, 11 znotrajlobanjskih poškodb; ter poškodb nog (9 od 115): 4 zlomi goleni, 3 zvini kolena. Med vzroki prevladujejo padci (102 od 115), predvsem padci z igral oz. z ene na drugo raven (65 od 102).⁴

Vzdrževanje igral in igrišča je lastnikova odgovornost. Kot lastnik ste odgovorni, da od dobavitelja igral pridobite vso potrebno dokumentacijo in da ta redno vzdržuje igrala, s čimer se zagotavlja varnost otrok pri igri. Na igriščih so tudi igrala, narejena pred začetkom veljave omenjenega standarda, tako da se od lastnikov ne pričakuje, da bodo vsa ta igrala umaknili takoj, mora pa tudi ta igrala pregledati strokovno usposobljena oseba in oceniti, ali so ta še vedno primerna za igro oziroma ali je potrebna ustrezna dopolnitev/prenova, ter o tem obvestiti lastnika. Če se na takšnem pregledu oceni, da igralo ni več primerno za igro, se izključi iz uporabe. Vendarle je priporočljivo, da se takšna igrala v osmih letih umaknejo iz uporabe in nadomestijo z igrali, ki v celoti izpolnjujejo zahteve standarda.

Pričakuje se, da izdelovalec lesenih igral prepreči ali popolnoma izključi gnitje ali propadanje igrala (najprimernejši les za igrala je rubinja, ki ima dolgo življenjsko dobo in ne potrebuje zahtevnega vzdrževanja). Les ne sme biti v neposrednem stiku s tlemi, saj sicer pospešuje gnitje in razpadanje lesa, ampak da je igralo fiksirano v temelje preko kovinskega nosilca.

Standard SIST EN 1176 poskuša s svojimi zahtevami pravilnega načina vgradnje igrala dvigniti raven varnosti tako visoko, da se verjetnost nesreč omeji, kolikor je le mogoče. Splošno prepričanje je, da varna igralna oprema pomeni tudi manj možnosti za nezgodo, toda to ne drži povsem. Bistveno je, da otroci, ki se igrajo na igralih, sami prepoznajo nevarnost oz. so jih o možnostih poškodbe poučile odrasle osebe, to pa pripomore k zmanjšanju nezgod ter v ospredje postavi varno in ustvarjalno igro.

Vaše odgovornosti,⁵ ki izhajajo iz tega, da ste lastnik, so:

• KAZENSKE ODGOVORNOSTI, ,
• CIVILNO – ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI.

Kazenska odgovornost pomeni, da je odgovorna oseba zagrešila kaznivo dejanje; kaznivo dejanje se lahko zagreši ali z naklepom ali iz malomarnosti. Lastnik, imetnik in upravljavec igral so lahko kazensko odgovorni, kadar se otrok na igralih hudo poškoduje ali umre. Sodišče mora najprej ugotoviti krivdo odgovorne osebe, največkrat je to malomarnost, zaradi katere upravljavec igral opusti dolžno skrb nad igrali, kar privede do hude telesne poškodbe ali smrti. Obsojeni storilec je kazensko sankcioniran, bodisi z zaporom bodisi s pogojno obsodbo ali denarno kaznijo (odvisno od teže kaznivega dejanja). Kazenska odgovornost pride v poštev v praksi predvsem v primerih, ko storilec zagreši kaznivo dejanje iz malomarnosti, v primerih hudih kršitev in hudih posledic, denimo, če odgovorne osebe niso upoštevale predpisanih standardov (o gradnji igral, vzdrževanju, varnosti itd.) in je zato prišlo do telesnih poškodb otrok, ogrožanja varnosti itd. V praski takšni primeri niso pogosti, se pa zgodijo.

Pogostejši so primeri civilne-odškodninske odgovornosti. Odgovorna oseba je civilno sankcionirana s plačilom denarne odškodnine. Pri odškodninski odgovornosti je možna deljena krivda, lahko je odgovornih več oseb, možna je sokrivda oškodovanca. Odgovornost je lahko tudi objektivna, ne glede na krivdo: odgovorna oseba je dolžna plačati odškodnino tudi v primeru, če ni kriva, pač zato, ker je lastnik ali imetnik nevarne stvari. Če bi igralo zaradi svojih lastnosti predstavljalo nevarno stvar ali nevarno dejavnost, obstaja objektivna odškodninska odgovornost; ali je neka stvar ali dejavnost nevarna, odloči sodišče v vsakem posameznem primeru posebej.

Kolikšna bo odškodnina, je odvisno od mnogo dejavnikov: koliko ljudi je bilo poškodovanih, kakšne telesne poškodbe so utrpeli, kakšna je premoženjska škoda. Možni primeri:

• oškodovanec utrpi le nekaj udarnin ali zvin, brez resnih posledic: v tem primeru je odškodnina 1000–2000 evrov za nepremoženjsko škodo,
• oškodovanec utrpi običajen zlom roke: odškodnina je lahko že višja kot 10.000 evrov,
• pri resnejših zlomih in drugih poškodbah s trajnejšimi posledicami so odškodnine za nepremoženjsko škodo že 30.000 do 100.000 evrov, tudi premoženjska škoda lahko doseže več tisoč evrov,
• pri zelo hudih in katastrofalnih škodah (npr. več zlomov, hujše poškodbe notranjih organov, paraplegija) so lahko odškodnine tudi več kot 200.000 evrov za nepremoženjsko škodo, realna je tudi odškodninska renta, ki lahko v seštevku doseže več 10.000 evrov itd.

Da se kot lastnik oziroma upravljavec igral in igrišča izognete težavam, morate na igrišča vgrajevati igrala, ki so certificirana, postavljena v skladu z zahtevami standarda, nadzor in pregled igral se morata izvajati redno, o tem morate hraniti zapise, izvajati vzdrževanje ipd. Da bi dosegli vse to, moramo imeti kompetentno osebje oziroma za izvajanje letnega pregleda najeti osebo, ki je ustrezno kvalificirana in vam izda tudi ustrezno dokumentacijo o izvedenem pregledu.

Osnovne informacije o varnosti na igrišču 

Osnovne informacije za varno igrišče veljajo tako za javna igrišča, ki so v lasti občin, lokalnih skupnosti, vrtcev ali šol, kot za zasebna igrišča (npr. gostinski lokali, nakupovalni centri ipd).

Tako veljajo tudi zahteve standarda za vse zgoraj omenjene lastnike igrišč. Njihova odgovornost zajema samo gradnjo in nameščanje igral na igrišča, postavitev celotne lokacije za igranje ter pravilno vzdrževanje in servisiranje igralne opreme. Za preverjanje skladnosti se uporablja standard SIST EN 1176-1:2008, ki je osnova vsem nadaljnjim standardom te družine.

Nevarnosti in težave

V sklopu različnih raziskav in študij so za nesreče in nevarnosti na igrišču največkrat krivi:

• nepravilna podlaga,
• premajhna varnostna razdalja med igrali,
• nestandardna igrala,
• pomanjkljivo vzdrževanje in slaba popravila.

Nevarnosti, odkrite v študijah, so podkrepljene tudi s pregledi na terenu. Zato priporočamo, da se že pri načrtovanju igrišča upoštevajo zahteve standarda, saj se tako zagotovi večja varnost otrok.

Temelji

Na žalost se mnogokrat ugotovi, da so bile prve napake narejene že pri postavitvi igrala na igrišče. Temelji morajo biti zasnovani tako, da ne predstavljajo nevarnosti za otroka. To pomeni, da:

• so vsaj 40 cm pod nivojem (od tega je dovoljeno, da je zgornji del temelja vsaj 20 cm pod nivojem),
• je treba za sipek material upoštevati še dodatnih 10 cm,
• da morajo biti vsi vijaki in ostri predmeti temeljenja prav tako vsaj 40 cm pod nivojem,
• naj bo opravljena drenaža.

Varnostno območje

To je območje, ki je okoli igrala potrebno, da se otrok med igro ne poškoduje in da zagotavlja blaženje udarcev. Podlaga je odvisna od višine možnega padca, to podrobneje opredeljuje standard SIST EN 1177:2008. Minimalno varnostno območje, ki ga opredeljuje standard, je 150 cm, pri igralih, kjer se uporablja sila premikanja, pa vsaj 200 cm do višine 150 cm. Če je višina igrala večja, se s tem poveča tudi višina padca, ki jo je treba izračunati.

Nevarnosti na igralu in igrišču

• zatikanja,
• nevarni padci. Na igrišču se je treba izogibati vsem materialom, ki so trdi in imajo ostre robove. Možnost poškodbe je manjša, če so sestavni deli igrala zaobljeni, elastični in imajo večjo površino, kakor če so ostri, togi in štrleči. Veliko nesreč se zgodi zaradi padcev. Otrok lahko pade in se poškoduje zaradi neustreznega igrala, neustrezne podlage itd.),
• nevarnost naleta na oviro. Veliko poškodb je posledica naleta otrok na štrleče dele igrala,
• nevarnosti ostrih kotov. Nevarnost za otroke predstavljajo tudi sestavni deli igrala z ostrimi koti, odprtimi proti smeri gibanja,
• nevarnost za glavo. Če je razdalja med prečkami pri lestvah in plezalnih okvirjih od 8,9 do 23 cm, pomeni, da lahko otrokove noge in trup premagajo ta razmik, toda glava se zatakne. Razmik med prečkami mora biti tako manjši od 8,9 cm ali večji od 23 cm, da prepreči zagozditev glave oz. omogoča otrokovo nemoteno premagovanje ovire brez zatika,
• fleksibilne odprtine. Pri vrvnih igralih so odprtine narejene z vrvmi in omogočajo premik (so raztegljive in nastavljive), vendar mora biti širina odprtine velika vsaj 23 cm, tako da omogoča prehod največje testne probe – testna proba D za veliko glavo premera 23 cm,
• verige, ki se uporabljajo za igro na igriščih, morajo imeti odprtino vrzeli največ 8,6 mm v vsako smer oz. večje od 12 mm. Ker se verige uporabljajo zlasti pri gugalnicah, je zelo pomembno, da so odprtine v verigi v skladu z zahtevo, sicer lahko otrok vstavi prst v odprtino in se poškoduje.

Gugalnice

Vsakdo, ki je kadar koli gledal, kako se otroci igrajo z gugalnico, razume, da je primarna zahteva po varnosti zaščita pred udarcem. Tako je treba zagotoviti, da ima gugalnica največjo mogočo višino padca 300 cm oz. je njeno vplivno območje v skladu z višino padca in ima ustrezno podlago za blaženje pred padcem.

Pri gugalnicah je treba biti pozoren, da:

• en okvir dovoljuje vgradnjo samo dveh gugalnih sedežev,
• mora biti sedež varen (treba je uporabljati sedeže, ki imajo absorbcijske robove – so gumirani), ne priporočamo lesenih sedežev, sedežev iz kovine ali podobnih materialov,
• mora biti oddaljenost sedeža od tal v skladu z zahtevo standarda.

Tobogani

Poznamo več vrst toboganov, in sicer takšne, ki so postavljeni z vrha hriba, in takšne, ki so samostojni ali del drugega igrala oz. so popolnoma zaprti (cevni), polzaprti ali odprti. Za katero koli vrsto tobogana že gre, mora biti otrok, ki se igra na njem, varen. Prvi nasvet je, da drsna površina tobogana (ne glede na to, ali je tobogan iz poliestra ali iz nerjavnega jekla) ne sme biti obrnjena na jug, kajti v tem primeru se lahko v poletnih mesecih drsna površina znatno ogreje oz. pregreje, zaradi česar lahko otroci dobijo opekline.

• Ob nameščanju tobogana je treba upoštevati, da vstopna točka ne omogoča zatika oblačil (predvsem vrvic na jaknah, šali ipd).
• Prečka za zaščito pred nenadzorovanim zdrsom mora biti nameščena v skladu z zahtevo.
• Prosto območje se ne sme prekrivati z drugim prostim območjem.
• Del drsne dolžine, t. i. run-out,⁶ in oddaljenost od drugega prostega območja igrala morata izpolnjevati zahteve standarda.

Vrvne proge – vzpenjače

• Maksimalna hitrost 25 km/h,
• prosto območje na obeh straneh mora biti najmanj 2 m,
• varianta s sedalom (v sedečem položaju sedež od tal vsaj 40 cm),
• v visečem položaju ročaj v višini 3 m (1,5 m telo + 1,5 m dovoljen padec),
• mehanizem za drsenje po vrvi mora biti zaprt.

Vrtiljaki

Poznamo več vrst vrtiljakov, vendar se bomo osredotočili samo na enega – osnovnega, ki je najpogosteje na igriščih. Vsem vrtiljakom je skupno to, da so postavljeni na odprtem prostoru in da zaradi centrifugalne sile pri vrtenju potrebujejo več prostora za padec.

• Največja dovoljena hitrost vrtenja ne sme presegati 5 m/s,
• prosto območje okoli navadnega vrtiljaka je vsaj 200 cm; to območje se ne sme prekrivati z drugim prostim območjem igrala,
• največja mogoča višina padca in oddaljenost od tal morata izpolnjevati zahteve standarda SIST EN 1176-3:2008,
• klasičen vrtiljak je v nivoju tal fiksiran v tla centralno; vertikalna reža med tlemi in skrajnim robom platforme mora izpolnjevati zahteve standarda,
• vrtiljaki pod naklonom smejo imeti naklon največ 5 odstotkov.

Gugalna igrala

V to skupino spadajo igrala, kot so npr. enotočkovne gugalnice (lesene gugalnice) in drugi gugalni elementi (npr. živali, rože ipd). Njihov značilni del, ki je pričvrščen v tla, so spirale in vzmeti. Omogočajo uporabo in igro tudi večjemu številu otrok, kar naredi igro bolj zanimivo.

Vendar tudi pri tej skupini igral obstaja nevarnost poškodbe, zlasti pri manjših otrocih (udarec z ročajem igrala, stisk prsta v spirali ali vzmeti, poškodba čeljusti, nosu ipd).

• Naslon za nogo mora imeti vsaka gugalna naprava, ki ima sedeči položaj, pri tem je treba upoštevati ustrezno oddaljenost od tal;
• naslon za nogo mora biti nameščen tako, da ga ni mogoče rotirati brez uporabe orodja;
• premer ročaja mora biti takšen, da se izognemo poškodbi oči (zahteva standarda SIST EN 1176-6:2008);
• pri klasični leseni gugalnici je priporočljiva uporaba blažilnika nihajev (na vsaki strani);
• višina padca mora biti izpolnjena tako za lesene gugalnice kot za druga gugalna igrala;
• tudi lesene gugalnice morajo imeti prosto območje okoli igrala;
• pri gugalnih živalih morajo okrogline izpolnjevati minimalni predpisani radij;
• pri enoosni gugalnici moramo upoštevati dovoljen bočni odmik;
• pomembno je, da je pri gugalnih igralih z vzmetjo preprečen stisk prstov.

Prostorske mreže

Prostorske mreže so del zelo ustvarjalne igre in pripomorejo k povečanju otrokovih motoričnih sposobnosti. A tudi pri tej družini igral je treba paziti na nekatere nevarnosti, ki bi lahko povzročile resne poškodbe otrok.

• Cilinder telesa premera 650 mm in višine 1800 mm ne sme nikjer prosto pasti na tla, kajti to pomeni zdrs otroka in možnost za poškodbo.
• Mreža, ki ustreza oz. ne dopušča zdrsa telesa, ima največji premer 420 mm oz. manj.
• Višina padca je odvisna od naklona (npr. pri naklonu 30° je višina padca 700 mm, ocenjeno na 600 mm navpično).

Površina za blaženje padca

Varna podlaga preprečuje razne poškodbe otrok med igro. Pravilna podlaga je pomembna predvsem pod igrali, kjer se za igro uporablja sila premikanja.

Poznamo več vrst podlag, in sicer za vsako je določena največja mogoča dovoljena višina padca:

Varna podlaga mora biti pod tistimi igrali, kjer se otrok igra na višini nad 600 mm, in pod vsemi igrali, kjer se uporablja sila premikanja (gugalnice, tobogani, vrtiljaki), ne glede na njihovo višino.

Pri enotočkovnih gugalnicah in gugalnih vzmeteh mora varna podlaga zajemati površino vsaj enega metra okoli celotnega igrala v položaju, ko je gugalnica najbolj odklonjena.

Zavedati se moramo, da ni popolne ali idealne zaščite pred padcem in da ima vsak material svoje prednosti in slabosti. Tako je treba pri načrtovanju igrišča oz. njegovi obnovi upoštevati vse dejavnike in se odločiti za podlago, ki je najustreznejša za igrala, podnebne razmere lokacije, pogostost uporabe igral in igrišča ter stroške vzdrževanja.

TRAVA

Ugotavlja se, da dobro vzdrževana travna površina blaži padec z višine 1 m. Trava je poceni, lahko dostopna in okolju prijazna površina, ki je otrokom všeč. Kot varnostna podlaga je vizualno privlačna, preprosta za vzdrževanje in, pomembno za otroke, z njo lahko neprekinjeno povečamo igralno površino igrišča. Tako povečamo možnosti za priložnostno in nestrukturirano igro.

Trava je lahko na igriščih z nizko intenzivnostjo uporabe. Primernost trave je treba določiti individualno z izdelavo ocene tveganja (ocenjuje se koristnost tveganja). Na podlagi tega lahko ocenimo in zagotovimo smernice o tem, ali je trava primerna za uporabo oziroma ali so potrebni dodatni varnostni ukrepi.

Trava, tudi na igriščih z majhno uporabo, ne zdrži intenzivne rabe, zato je treba pod igrali, kjer je prisotna sila premikanja (centralni položaj gugalnice, zunanja stran vrtiljaka, vstopno izstopne točke igral), namestiti oziroma razbremeniti te točke s primernejšo podlago.

LUBJE, SEKANCI

Ta podlaga je mehka in prijetna, vendar začne hitro gniti. Gre za odličen material za zaščito pred padcem, a je zaradi zdrsov neprimeren na območjih z veliko dežja ali vlage. V procesu razkroja se pogosto pojavlja plesen ali rastejo gobe. Lubje in sekanci so primerni za suha in vroča podnebja.

PESEK (granulacija od 0,2 do 2 mm)

Biti mora opran in brez gline, sicer se pri pogosti uporabi zbije; je lahko dostopen, vendar problematičen s higienskega vidika.

PROD (granulacija od 2 do 8 mm)

Je odličen za zaščito pred padcem, lahko dostopen, njegovo vzdrževanje ni zahtevno, vendar omogoča težji dostop za nekatere uporabnike (npr. invalide).

GUMIRANA PODLAGA

Preveriti je treba, ali ustreza kriteriju HIC (Head Injury Criterion). Od dobavitelja ali izdelovalca gumirane podlage je treba pridobiti potrdilo o izvedenem testu. Vzdrževanje je nezahtevno, slabost pa je, da so te podlage zelo drage. Ena od pomanjkljivosti je tudi, da ne omogočajo drsanja, kar je pri igri velikokrat prisotno.

TESTIRANJE USTREZNOSTI VARNOSTNE PODLAGE (HIC TESTIRANJE)

Način testiranja opredeljuje evropski standard EN 1177. V tem standardu je opredeljen postopek testiranja v laboratoriju in na terenu.

Ko se odločate, kakšno varnostno podlago izbrati za vaše igrišče, pridobite od proizvajalca ali dobavitelja naslednje informacije:

• potrdilo o ustreznosti varnostne podlage in testno poročilo, ki mora ustrezati maksimalni višini padca z igrala,
• o materialih varnostne podlage in specifikacijah glede vgradnje ter seveda HIC testno poročilo, ki je OBVEZNO!),
• o osnovni podlagi, na katero bo varnostna podlaga nameščena, in o dostopnosti do temeljev,
• dokazila o strokovni usposobljenosti oseb, ki bodo varnostno podlago nameščale na igrišče (umetni materiali, ki dokazujejo ustreznost varnostne podlage, lahko zaradi nepravilne namestitve na lokacijo odstopajo od varnostnih zahtev po namestitvi),
• o načinu vzdrževanja, da se ohrani načrtovana življenjska doba varnostne podlage.

VERIFIKACIJA PO NAMESTITVI VARNOSTNE PODLAGE (Poročilo ustrezne vgradnje)

Po namestitvi varnostne podlage, ki mora biti izvedena v skladu z zahtevami proizvajalca ter z zahtevami standarda (ustrezna granulacija sipkega materiala, ustrezna višina nasutja, ustrezna priprava osnovne podlage za polaganje sintetičnih materialov ipd.), se izvede testiranje, ali varnostna podlaga ustreza največji mogoči višini padca z igrala.

Proizvodi, ki bodo vgrajeni in kombinirani z naravnimi materiali (npr. trava, pesek), ne morejo biti ustrezno testirani v laboratoriju in ne morejo biti predmet poročila o testiranju po zahtevi standarda EN ISO/IEC 17025.

Kritična višina padca za takšno podlago je lahko določena samo z individualnim testiranjem na terenu (lokaciji igrišča) po dokončani namestitvi igral in vgradnji varnostne podlage.

Ustreznost naravnih materialov je pogojena v veliki meri s temperaturo, vlažnostjo in drugimi okoljskimi vplivi, zato s testiranjem določimo samo kritično višino padca v dani situaciji.

39
40
41

Pesek in voda – material za ustvarjalno igro

Otroci morajo imeti prostor za ustvarjalno igro, na katerem pridobivajo različne izkušnje. Splošno znano je, da sta pesek in voda vabljivi igralni površini. Igra s peskom omogoča otrokom, da kopljejo in gradijo po več ur, v povezavi z vodo pa svoje ustvarjanje še povečajo; zgolj voda iz vodometov otrokom omogoči razvijanje domišljije za igro.

PESKOVNIK

Omogoča igro tako majhnim kot velikim otrokom in spodbuja tako skupinsko kot individualno igro. Pri peskovnikih je treba upoštevati naslednje:

• peskovnik mora biti velik vsaj 8 m²,
• globina nasipa peska mora biti vsaj 40 cm,
• potrebni sta sončna lega in zaščita pred vetrom,
• dobavitelj peska vam mora predati izjavo o skladnosti peska (mivke) za uporabo v peskovnikih,
• pri postavitvi peskovnika je treba urediti drenažo,
• robovi zaključka peskovnika ne smejo imeti ostrih robov,
• priporoča se menjava mivke dvakrat letno.

VODNA PODROČJA ZA IGRO

Med igro otroci spoznavajo dragoceno dobrino – vodo, kako ravnati z njo in kaj vse nam omogoča. Idealno je, če lahko za igro uporabimo ročne vodne črpalke, mline in podobno, kjer se otroci učijo pravilnega gospodarjenja z vodo.

Pomembno je, da je:

• voda pitna,
• njena globina mora ustrezati starostni skupini,
• v kombinaciji s peskom ali kamenjem večje velikosti,
• teče v manjših količinah preko kamenja (slednje je vsaj priporočljivo).

Obvladovanje igral in igrišč

Igralno opremo je treba redno vzdrževati. Način opredeljuje standard SIST EN 1176-7:2008, kjer so določene smernice o pogostosti in obsegu vzdrževanja. Standard opredeljuje tudi zahteve glede dokumentacije, ki je potrebna za dokazovanje izvajanja del. V nadaljevanju podajamo osnovne podatke o tem, kako se lotiti nadzora in obvladovanja varnosti na vašem igrišču.

Varnostni menedžment

Kot skrbnik oz. upravljavec igrišča morate določiti način sistem nadzora, in sicer:

• določiti odgovorno osebo za vzdrževanje,
• dokumentirati postopek vzdrževanja,
• določiti, kako odpravljati napake oz. izvajati popravila,
• usposobiti pristojne za delo.

Prav tako je treba vzdrževati zapise o izvedenih pregledih, s katerimi se v primeru inšpekcijskega pregleda ali morebitne nezgode lahko dokazuje ustreznost vzdrževanja igrišča in igral. Resne napake je treba takoj odstraniti oz., če ni mogoče napake takoj odstraniti, se mora igralo izključiti iz uporabe.

Ta standard opredeljuje tri različne vrste pregledov:

1. Redni vizualni pregledi (enkrat tedensko ali na štirinajst dni⁷)

Rutinski pregled, ob katerem odpravimo morebitne poškodbe igral, nastale zaradi vandalizma in vremenskih vplivov, ter onemogočimo poškodbe na zlomljenih delih igrala in morebitnih razbitih steklenicah.

2. Funkcionalni pregledi (enkrat mesečno ali na tri mesece)

Operativni pregled, ki je temeljitejši. Pri obeh zgornjih pregledih je treba pregledati tudi čistost opreme, razmike med opremo, obloge talnih površin, izpostavljene temelje, ostre robove, manjkajoče dele, pretirano obrabo (premikajočih delov) in strukturno integriteto.

3. Vsakoletni glavni pregledi (enkrat letno)

Z vsakoletnim pregledom se predvsem izvede temeljit pregled varnosti opreme, temeljev in površine (v skladu z vsemi deli standarda SIST EN 1176), kar zahteva dobro poznavanje standarda, vključno z vsemi spremembami, ki so rezultat prilagoditve varnostnim zahtevam, vremenskih vplivov, prisotnosti gnitja ali korozije, ter vse morebitne spremembe na ravni varnosti na opremi, ki je bila popravljena, ali na morebitnih dodanih ali zamenjanih delih. Obsega pregled razširjene vrste, se pravi, ne samo igralne opreme, ampak tudi vse druge elemente na igrišču. Ta pregled se izvaja z opremo – testnimi probami, s katerimi se dokazuje ustreznost igral po zahtevah standarda. Priporoča se, da letni pregled izvede strokovno usposobljena oseba, ki po opravljenem pregledu izda tudi poročilo o izvedenem pregledu in potrdilo o ustreznosti igrišča.

Specifična priporočila

• ojačitev materiala

Deli, v katerih so steklena vlakna v kombinaciji s plastiko, se morajo redno menjevati, in sicer, ko vlakna postanejo vidna, pač odvisno od poškodbe ali uporabe. To se predvsem nanaša na tobogane.

• enostebrna oprema

Če je igralna oprema nameščena na en nosilni steber, je treba posebno pozornost nameniti vzdrževanju, npr. nadzorovanju nagibanja, in če je treba, tudi razgradnji elementov (gnitje) pred dotrajanostjo igrala.

Razpored pregledov

Za preprečevanje nesreč in poškodb je lastnik ali upravitelj dolžen zagotoviti izvajanje ustreznih pregledov po planu vzdrževanja na posamezni lokaciji igrišča. Vključiti je treba tudi lokalne razmere in proizvajalčeva navodila, na podlagi katerih je treba prilagoditi pogostost pregledov. Pregled mora zajemati segmente in načine, navedene v nadaljevanju.

Če poškodba igrala, ki je odkrita pri pregledu, ogroža varnost uporabnikov, se mora odpraviti takoj. Če to ni mogoče, se mora igralo izločiti iz uporabe (preprečiti uporabo igrala ali ga popolnoma odstraniti).

OPERATIVNO

V fazi načrtovanja, vgradnje, pregleda, vzdrževanja in uporabe igralne površine mora skrbnik ali lastnik upoštevati proizvajalčeva navodila (npr. osnovne informacije iz kataloga, navodila za vgradnjo in navodila za vzdrževanje, skupaj z zahtevami standarda EN 1176, in vse druge informacije). Skrbnik mora izdelati ustrezen sistem varnosti na igrišču.

Po zahtevah evropskega standarda je termin »varnostni menedžment« v domeni skrbnika ali lastnika igrišča, ki mora tako zagotoviti vzdrževanje in, če je treba, tudi izboljšati varnost na igrišču kot celoti ali na posameznih delih igral in površine.

• osebje

Osebje, ki izvaja nadzor nad varnostnim menedžmentom, kot npr. izvajanje pregledov, popravila in vzdrževanja, mora biti usposobljeno. Raven usposobljenosti je lahko različna glede na naloge, ki jih opravlja posameznik. Osebje naj ima na voljo ustrezne informacije o svojih nalogah, zadolžitvah in odgovornostih. Le ustrezno usposobljeno osebje lahko izvaja dela, povezana z varjenjem delov na igralih, ki so povezani z varnostjo igralne opreme.

• dokumentacija

Vsi zapisi, ki se nanašajo na izvajanje ukrepov za povečanje varnosti, morajo biti dokumentirani in arhivirani. Dokumentacija, ki se nanaša na igrišča, mora zajemati:

• certifikat in poročila pregledov in testiranja,
• navodila za pregled in vzdrževanje opreme,
• operativna navodila, če je mogoče,
• operativne zapise pregledov in vzdrževanja (dnevnik pregledov) in
• posebne zahteve glede oblike in razpisne dokumentacije.

Dokumentacija mora biti na voljo ob vzdrževanjih, pregledih, popravilih in v primeru nezgode.

REDNO VZDRŽEVANJE

Za zmanjšanje nesreč mora lastnik ali upravljavec skrbeti za pravilno načrtovanje vzdrževanja in izvajanje vzdrževanja. V to morajo biti vključeni tudi lokalni pogoji okolja in proizvajalčeva navodila glede potrebnega izvajanja pregledov. Načrt mora zajemati podatke o komponentah, ki jih je treba pregledati, in vsebovati navodila, kako ravnati z zlomljenimi deli. Redno vzdrževanje igralne opreme in površine mora zajemati tudi preventivne ukrepe pri popravilih za povečanje varnosti po zadevnih točkah standarda EN 1176. Ti ukrepi morajo zajemati:

• pričvrstitev zapiral,
• popravilo in ponovno namestitev površin,
• vzdrževanje površin, ki služijo kot površina padca,
• mazanje ležajev,
• označevanje opreme s potrjevanjem obrabljenosti mehkih ravnih površin,
• čiščenje,
• odstranjevanje razbitega stekla ali drugih morebitnih razbitin in onesnaženosti,
• obnovo mehkih površin do ustrezne ravni varnosti in
• vzdrževanje proste površine.

KOREKTIVNO VZDRŽEVANJE

Korektivno vzdrževanje mora vključevati merila za korekcije okvar ali ponovne vzpostavitve potrebne ravni varnosti igralne opreme in površine. Pod to uvrščamo:

• menjavo zapiral,
• varjenje oz. popravila varjenih delov,
• menjavo obrabljenih ali pokvarjenih delov in
• menjavo pokvarjenih delov komponent.

SPREMEMBE OPREME

Spremembe na delih opreme ali strukturi, ki bi lahko vplivala na varnost opreme, so lahko odstranjene samo po posvetu s proizvajalcem ali usposobljeno osebo.

SPLOŠNI VARNOSTNI UKREPI

Vsako igrišče naj bi imelo tablo, na kateri bi bile naslednje informacije:

• splošna telefonska številka prve pomoči 112,
• telefonska številka odgovorne osebe za vzdrževanje igrišča,
• naziv igrišča,
• naslov igrišča in
• druge pomembne informacije, če so potrebne.

Vhod in izhod ter poti za prvo pomoč na igrišče in z igrišča, ki so v uporabi za javnost in za nudenje prve pomoči, morajo biti dostopni in brez ovir ves čas.

POSTOPEK PREGLEDA

Napake, ki se pojavijo med uporabo in ogrožajo varnost, se morajo odpraviti brez odlaganja. Če to ni mogoče, je treba takšno igralo izločiti iz uporabe (ustrezna oznaka igrala ali začasna odstranitev). Imeti je treba operativno navodilo, v katerem so opredeljeni ukrepi v primeru poškodbe, požara in podobnega (izredne razmere). Dokler poškodovana igrala niso popravljena in njihova uporaba ponovno omogočena, se mora dostop uporabnikom preprečiti. Podatki, ki zadevajo poškodbo, morajo biti zapisani in posredovani upravitelju igrišča na obrazcu, ki ga lahko najdete na zgoščenki.

Oprema otroških igrišč, dostopna vsem otrokom

Od uveljavitve standarda EN 1176 se je pokazala pomanjkljivost, da bi bilo treba posvetiti večjo pozornost tudi igralnim prostorom za otroke z različnimi potrebami ter jim omogočiti vključevanje v vsakdanje okolje. Na podlagi tega je aprila 2013 začelo veljati tehnično poročilo (TR 16467) z navodili, kako urediti dostopnost do igrišč vsem otrokom. To ne pomeni, da bodo morala vsa igrišča izpolnjevati omenjene zahteve dostopnosti, lastniki se bodo namreč pri načrtovanju igrišč lahko sami odločali (glede na razpoložljiva sredstva), ali bodo upoštevali tudi ta navodila.

Tehnično poročilo je namenjeno za uporabo v povezavi z EN 1176 in zagotavlja smernice, ki so vključene v specifikacijo, zagotavljanje in upravljanje igralnih okolij. Namen TR 16467 je pomagati ustvariti prostor, ki bo spodbujal možnost vključevanja otrok z različnimi potrebami, da lahko sodelujejo v igri nadzorovano in imajo ob tem tudi ustrezne ravni izzivov, ki vsebujejo tveganja. EN 1176 (vsi deli) obsega samo varnostne zahteve za preverjanje konstrukcijske ustreznosti igral ter ustrezne in varne namestitve v okolje.

Ko zagotavljamo igralno okolje, moramo imeti v mislih tudi to, da so otroci motivirani za skupno igro v varnem okolju. Ocenjuje se, da je v Evropi okoli 5 % otrok s posebnimi potrebami, od tega je le 10 % otrok, ki so na invalidskem vozičku.⁸ Ustvarjalno otroško igrišče, dostopno vsem otrokom, vsebuje različne igralne elemente, pri čemer moramo imeti v mislih, da otroci to igralno opremo uporabljajo na zelo različne načine. Pravilno opremljeno igrišče, ki je dostopno vsem otrokom, bo privabljalo otroke različnih sposobnosti in starosti.

Nadzor ustreznosti igral

Oprema za izvajanje letnega pregleda

Letni pregled se izvaja s testnimi pripomočki in drugo opremo, s katero se dokazujejo skladnosti oz. neskladnosti igrala z zahtevami standarda. Da lahko to dokažemo, potrebujemo naslednjo opremo. 

42

    Pripomoček »C« (torso) predstavlja telo in noge majhnega           otroka – uporablja se za odprtine, kjer gredo najprej noge in nato     telo.

43

    Pripomoček »D«: velika glava – predstavlja okvirno dimenzijo       glave večjega otroka.

44

    Pripomoček »E« majhna glava – predstavlja okvirno dimenzijo       glave manjšega otroka.

45

    Pripomoček »ribica« – predstavlja v repu širino otrokove glave    (večji otrok), vrat in ramena; uporablja se za pregled odprtin, kjer     lahko otrok zatakne glavo v odprtino.

46

    Pripomoček za ugotavljanje zatikanja – preverjanje zatikanj     vrvic na otrokovem oblačilu, na osnovi katerega obstaja možnost     zadavitve.

47

    Prsti (dimenziji 8 mm in 25 mm premera) se uporabljajo za             preverjanje, ali lahko otrok zatakne prst v odprtine na igralu; pri       modelu 25 mm pridobimo tudi informacijo, ali lahko otrok ob           vstavitvi prsta v odprtino dobi prst tudi ven.

Poleg zgoraj prikazane opreme se za izvajanje pregledov uporabljajo tudi gumijasto kladivo, pomično kljunasto merilo, tračni meter, vodna tehtnica, lopatka, kompas in kotomer za določanje naklona.

Najpogostejša odstopanja od zahtev standarda

Najpogosteje se ob pregledu ugotovijo odstopanja v nepopolni dokumentaciji in v sami varnosti igral. Upravitelj mora ob pregledu (letni pregled) ali ob inšpekcijskem pregledu dokazovati obvladovanje zahtev standarda najprej z dokumentacijo, ki mora vsebovati:

dokumentacijo s strani dobavitelja oz. proizvajalca igral:

• dokazila o ustreznosti igral (Izjava o skladnosti), da je igralo narejeno skladno z zahtevo standarda EN 1176;
• navodila za montažo oz. vgradnjo;
• navodila za uporabo;
• navodila za vzdrževanje.

Če je dobavitelj oz. proizvajalec igral iz tujine, morajo biti vse zgoraj navedene dokumentacije prevedene v slovenski jezik.

dokumentacijo upravitelja igral:

• podatki o igrišču (npr. naziv igrišča, podatki o lastniku igrišča, tloris igrišča – zelo zaželjen, ipd.);
• podatke o odgovorni osebi za izvajanje nadzora (vizualnega, operativnega in letnega – to lahko izvede kompetentna oseba upravitelja ali zunanja inštitucija, ki ima ustrezne kvalifikacije oz. certifikate kot »izvedenec za nadzor varnosti igralne opreme in igrišč«);
• plan pregledov in navodilo, kaj vse posamezen pregled zavzema;
• plan vzdrževanja in navodilo, kaj je treba pri vzdrževanju vse pregledati, oz. sklicevanje na navodila dobavitelja oz. proizvajalca igrala;
• navodila za ravnanje v primeru nezgode in obrazec za prijavo nezgode.

Poleg neurejene dokumentacije se ob pregledih najpogosteje zasledijo naslednja opisana odstopanja od zahtev standarda na igralih (primeri so zgolj informativni in namenjeni prikazu odstopanj).

Obrazci, vzorci, preglednice

V kategoriji OBRAZCI, VZORCI, PREGLEDNICE/VARNOST IN ZDRAVJE/VARNOST UDELEŽENCEV IZOBRAŽEVANJ so na voljo vzorci:

V kategoriji ZAKONODAJA/VARNOST IN ZDRAVJE je na voljo aktualna zakonodaja.

Primeri ustreznih igral

Ustvarjalno igralo, ki ustreza zahtevam standarda

   Primer: Ustvarjalno igralo, ki ustreza zahtevam standarda

• Ustvarjalna igrala so lahko tudi varna, čeprav so na prvi pogled videti nevarna za otrokovo igro (preden proizvajalec da takšno igralo na trg, ga je treba pregledati, ali ustreza zahtevam standarda – za takšen pregled je potrebno odlično poznavanje zahtev standarda in kombiniranje teh zahtev, s katerimi se preveri skladnost igrala)

49

Primeri neustreznih igral

Prenizka ograja

48

    Primer: Neizpolnjevanje zahtev standarda (prenizka ograja itd.)

• Višina ograje je samo 48,5 cm (minimalna predpisana višina po standardu je 60 cm); poleg tega ograja omogoča otroku tudi, da stopi na prečno zaščito na vrhu ograje, kar še dodatno poviša višino padca (višina podesta 113 cm + 48,5 cm dodatne višine ograje; skupna višina 161,5 cm);
• višina padca do višine igrala 180 cm mora zagotavljati prosto površino padca okoli igrala 170 cm (prehod v peskovnik – hlod), ne ustreza zahtevi proste površine za padec pri toboganu;
• igralo mora imeti okoli vsaj 150 cm proste površine okoli skrajnih točk igrala;
• tobogan je obrnjen na SV; drsna površina tobogana naj bo obrnjena na J – v poletnih mesecih ne more prihajati do pregrevanja drsne površine, tako se preprečijo morebitne opekline otrok.

Zatik glave

50

    Primer: Zatik glave

Stopnice za dostop do igrala se nanašajo na zgornjo fotografijo. Odprtina pod stopnico je na višini nad 60 cm od tal, pripomoček, ki predstavlja telo in noge otroka (pripomoček C), in pripomoček E (majhna glava otroka) omogočata prehod preko ovire, vendar se pripomoček D (predstavlja veliko glavo otroka – na sliki) zatakne oz. ne omogoča, da bi otrokova glava prišla skozi odprtino, kar lahko privede do tega, da otrok z nogami ne seže do tal, z glavo pa se zatakne v odprtini.

Neredno vzdrževanje

51

    Primer: Neredno vzdrževanje

• Nepritrjene deske igrala – možen spotik.

Nepravilna kombinacija dveh igral

52

    Primer: Nepravilna kombinacija dveh igral (peskovnik in                   tobogan)

• Dolžina prostega območja mora biti vsaj 150 cm) – prehod v igralni peskovnik (rob peskovnika v površini, ki je namenjena prostemu območju igrala) je prekrit z drugim prostim območjem igrala – toboganom, kar omogoča, da lahko otrok, ki se igra na igralu, za katero je potrebno gibanje – toboganu –, trči z drugim otrokom, ki se igra v peskovniku – to se mora preprečiti;
• Dolžina tobogana 200 cm – minimalna dolžina v izteku je za tobogan, ki je v kombinaciji z drugim igralom, 200 cm; dolžina izteka je skladna s standardom, vendar gre tu za prekrivanje z drugim prostim območjem – peskovnikom.

Temeljenje

53

    Primer: Temeljenje

• Temelji igrala niso dovolj globoko v zemlji (vsaj 20 cm pod površino – če gre za zemljo, v primeru sipkega materiala pa 40 cm).

Obraba delov

54

    Primer: Redni pregled in vzdrževanje 1 (obraba delov)

• Najpogostejša napaka na viseči gugalnici je, da se ne nadzoruje delov, ki se s pogosto uporabo obrabijo – gugalnica (redno vzdrževanje).

Neustrezno fiksirana vzmet

55

    Primer: Neustrezno fiksirana vzmet

• Igralo ni primerno za uporabo, kajti vzmet ni ustrezno fiksirana v temelj, zato prihaja do možnosti poškodbe;
• možnost stiska prstov na vzmeti (12 mm),
• slabo vzdrževanje igrala.

Neustrezna podlaga

56

    Primer: Redni pregled in vzdrževanje

• Gumirana podloga ni ustrezna (možnost spotika pri teku). Površina, po kateri tekajo otroci, mora bit ravna, tako da spotiki niso možni;
• slabo vzdrževanje igrala.

Možnost stiska prstov

57

    Primer: Možnost stiska prstov

• Možnost stiska prstov na vzmeti (12 mm);
• temelji so vidni (temelji morajo biti minimalno 200 mm pod površino);
• rob izreza lika morskega konjička je preoster (R 20 mm – minimalno).

Neustrezna višina podlage in slaba vzdrževanost

58

    Primer: Postavitev igrala in podlaga

• Podlaga pri padcu ni ustrezna višini in je slabo vzdrževana (travnata površina ustreza do 1 m);
• oddaljenost gugalnega dela od ogrodja ni zadostna (20 % x dolžina verige + 200 mm).

Slabo pritrjena vrv

59

    Primer: Slabo pritrjena vrv

• Vrv, ki je del kombiniranega igrala in je pritrjena samo na eni strani, ustvarja možnost poškodbe otroka (zadavitev).

Zatik vrvice

60

    Primer: Zatik vrvice

• Možen zatik vrvice na oblačilih otrok pri uporabi igrala.

Igrala, namenjena za domačo uporabo

61

    Primer: Igralo, namenjeno za domačo uporabo

Velikokrat na igriščih vrtcev in OŠ najdemo tudi igrala, ki so namenjena domači uporabi (SIST EN 71 – Varnost igrač) in so kombinirana v en okvir po več različnih gugalnih elementov (standard dovoljuje v enem okvirju samo po dve viseči gugalnici). Ta igrala niso narejena po zahtevah standarda SIST EN 1176.

Neustrezno igralo zaradi izpostavljenosti soncu

62

    Primer: Izpostavljenost soncu

• Tobogani so postavljeni proti jugu – izpostavljenost drsne površine proti soncu, kar pomeni, da se drsna površina v sončnem vremenu pregreva in tako je nevarna za uporabo;
• ni ustreznega senčenja za takšno postavitev.