V naših šolah je vse več »raznolikih« otrok, s katerimi moramo delati nekoliko drugače ter jih moramo v procesu vzgoje in izobraževanja naučiti tudi sobivanja z drugimi otroki. Otroci prihajajo iz kulturno zelo različnih okolij, znotraj posameznih družin se oblikujejo vse bolj svojstveni slogi vzgoje otrok. V šole je vključenih tudi vse več otrok s posebnimi potrebami. Vse to pa zahteva strpnost strokovnih delavcev, staršev in otrok med sobivanjem v šolskem prostoru.
Strpnost kot socialna veščina v naši družbi še ni dovolj razvita in jo moramo pri otrocih privzgojiti (Palomeres, 2001). Da bi preprečili konflikte med otroki in s tem moteče vedenje med samim poukom, moramo otroke naučiti prosocialnih veščin in konstruktivnih vzorcev vedenja (Musek Lešnik, Lešnik Musek, 2011).
Musek Lešnik (2011) in P. Lešnik Musek (2011) poudarjata, da se neprimerno vedenje v šolah ne zgodi naenkrat in da gre običajno za splet preteklih dogodkov, izkušenj in naučenih vzorcev vedenj. Zato se lahko določene dogodke napove in prepreči s pravočasnim učenjem, da bodo v različnih okoliščinah bolj kompetentni in uspešni pri obvladovanju svojih občutkov in čustev, uspešnejši pri reševanju konfliktov in oblikovanju odnosov z vrstniki.
Šolski strokovni delavci lahko veliko naredimo, da so odnosi med otroki na šoli boljši ter da se zmanjšajo napetosti in konflikti med njimi (Palomeres, 2001).
Večina strokovnjakov, ki se ukvarja s preprečevanjem motečega vedenja in preprečevanjem konfliktov v šolah, meni, da mora šola kot ustanova najprej uvesti pravila. Ta naj podprejo drugačnost med otroki, hkrati pa predvidijo posledice nespoštovanja pravil. V šoli naj zavlada sproščena šolska klima s pozitivnim odnosom do drugačnosti.
Strokovnjaki svetujejo različne skupinske oblike dela in sodelovalnega učenja, kjer otroke učimo prosocialnih oblik vedenja. V skupinah tako doživljajo pozitivne socialne izkušnje, ki jih nato prenesejo v svoje vsakodnevno življenje. Palomers (2001) predlaga, da najprej spreminjamo mnenja in predsodke v pozitivne misli, da otroke spodbujamo in učimo (tudi z zgledom), da so usmerjeni k iskanju pozitivnega, dobrega.
Najučinkovitejša oblika učenja je učenje kritičnega mišljenja pri otrocih. Razvijanje veščin kritičnega mišljenja pri otrocih doprinese k bolj analitičnemu razmišljanju otrok, s tem pa k opuščanju predsodkov in k razvoju strpnosti.
B. Jurišič (1999) meni, da je moteče vedenje otrok velikokrat posledica njihovih iracionalnih prepričanj, ki so priučena in se običajno oblikujejo kot posledica reakcij okolja na neke dogodke.
Vsak otrok pride v šolski prostor s svojimi mislimi, svojim čustvi, svojimi izkušnjami, ki ga oblikujejo in ga vodijo v njegovem načinu oblikovanja odnosov v šolskem prostoru. V tem soustvarjanju odnosov pogosto prihaja do konfliktov. Te lahko rešujejo otroci na različne načine, npr. se jim izogibajo in zanje krivijo druge. Lahko pa jih naučimo asertivnega odziva v konfliktnih situacijah in jih s tem naučimo umetnosti obvladovanja konfliktov, kjer zmagajo vsi, kjer vsak nekaj da in nekaj dobi (Iršič, 2004).
Nekaj metod za učenje ustreznega vedenja pri otrocih:
- uporaba zgodb za razreševanje težav ali kot preventiva
- delavnice – skupinske oblike dela, soustvarjanje in aktivna vloga otrok
- sprememba motečega vedenja otroka po kognitivnih metodah
- konstruktivno reševanje konfliktov
Uporaba zgodb za razreševanje težav ali kot preventiva
Skoraj vsak otrok že v svojem najzgodnejšem obdobju življenja spozna pravljice, zgodbe, ki mu jih beremo, pripovedujemo, preden zaspi, ko čakamo na vrsto pri zdravniku, ko prespi pri babici in dedku. Zgodbice imajo otroci radi, saj jih pomirijo, jim dajo moč, pomagajo poiskati odgovore na vprašanja ipd.
Zgodbe vse pogosteje uporabljajo strokovnjaki (biblioterapevti) pri delu z otroki, ki imajo kakršne koli težave na osebnostnem in čustvenem področju. Zgodbe lahko uporabimo pri svojem delu, četudi nismo strokovno usposobljeni biblioterapevti, saj so možnosti uporabe pravzaprav brez meja. Tudi v šoli pri preventivnem delu z otroki lahko uporabljamo zgodbe, ki jih izberemo glede na aktualnost problematike. D. Vtič Tršinar (2006) je zbrala kar nekaj ustreznih zgodb in jih uredila po poglavjih, ki obravnavajo različne problematike. Namenila jih je vsem, ki iščejo načine in poti za izboljšanje medosebnih odnosov. Preko zgodb lahko otroka soočimo z njegovo realnostjo, z njegovimi čustvi, strahovi in napačnimi odločitvami. Tako mu lahko pokažemo različne poti reševanja problemov, mu približamo zanj nove vrednote, ki jih lahko nato po vodenem delu v skupini kritično analizira in sprejme za svoje.
Kako lahko preko zgodbe učimo otroke predelovati čustvo jeze na primeren način (primer iz priročnika Vtič Tršinar, 2006, str. 158):
ŽEBLJI V OGRAJI
Majhen fant, ki se je pogosto jezil, se je nekega dne spet razburil. Njegov oče, ki je bil pameten človek, mu je dal vrečko, polno žebljev, ter mu dejal, da naj vedno, ko bo razburjen in se ne bo mogel obvladati, zabije en žebelj v ograjo. Prvi dan je zabil v ograjo kar 37 žebljev. V naslednjih nekaj mesecih se je deček naučil obvladovati svoje obnašanje in število zabitih žebljev v ograji se je počasi zmanjševalo. In končno je prišel dan, ko se ni razburil. Ko je to povedal očetu, mu je ta dejal, da naj vsak dan, ko se ne bo razburil, potegne en žebelj iz ograje. Ko ni bilo več žebljev v ograji, mu je oče dejal: »Sin moj, dobro si opravil svoje delo, toda poglej vse luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več ista. Ko nekomu rečeš neke stvari v besu, te besede v njem za vselej pustijo brazgotine …«
Zgodbi običajno sledi voden razgovor, poglabljanje, da otroci razmislijo o svojih dejanjih, o svojih čustvih, ki jih nato preko ciljno usmerjenih delavnic ozaveščajo, poglabljajo in preusmerjajo v učinkovitejše oblike reakcij (vedenj). Ob zgodbi o zabijanju žebljev bi otroke učili učinkovitih in sprejemljivih načinov izražanja jeze (preusmerjanje pozornosti, dihalne vaje, sprostitev s sprehodom, meditacijo ipd). Otrokom bi razložili, da je jeza zelo močno čustvo, ki se stopnjuje in ga običajno spremljajo izrazitejši negativni občutki in izguba nadzora vedenja. Prav zaradi tega bi v delavnicah vadili primerne oblike izražanja jeze.
Delavnice – skupinske oblike dela, soustvarjanje in aktivna vloga otrok
Že uvodoma sem poudarila pomen skupinskega dela in s tem soustvarjanja nekih odnosov, ki se spletejo znotraj posamezne skupine. Poleg občutkov varnosti, zaupnosti otroci spoznajo tudi solidarnost, vztrajnost, empatijo, potrpežljivost in druge veščine, ki so potrebne za zadovoljujoče socialno življenje posameznika.
Pomembno je, da se otroci spoznajo, t.j. spoznajo sami sebe, da bodo lahko razumeli, zakaj si za prijatelje izbirajo določene osebe, zakaj jih drugi izbirajo za prijatelje, da se bodo znali spoštovati in znali primerno prejeti spoštovanje drugih itd. Na tržišču so dobri in uporabni priročniki z delovnimi listi, ki jih lahko uporabimo tako, da jih prilagodimo otrokom glede na starost in problematiko, ki se pojavlja v razredu (Carrell, 2002; Kincher, 2002; Palomares, 2001; Musek Lešnik in Lešnik Musek, 2011).
Ker se neprilagojene oblike vedenja ne pojavijo čez noč, je naša naloga, da otroke v šolskem okolju dobro opazujemo, da izvajamo delavnice preventivno in se tako proaktivno spopadamo z vprašanji vedenja otrok. Otroke tako naučimo lastnega zavedanja, spoštovanja drugih, prepoznanja konfliktne situacije in uspešno reševanje te, pomagamo jim rušiti stereotipe in predsodke ter jih učimo sobivanja in učinkovite komunikacije.
Sprememba motečega vedenja otroka po kognitivnih metodah
Raziskava Branke D. Jurišić v devetdesetih letih prejšnjega stoletja je temeljila na podatkih, da je moteče vedenje otrok v šolah velik problem, ki ga večina strokovnih delavcev ne zmore učinkovito reševati. Veliko intervencij poteka v smeri kaznovanja neželenih vedenjskih vzorcev, kar krepi negativno klimo v šolskih ustanovah. Kot učinkovito metodo vplivanja na otrokovo vedenje je poudarila kognitivno modifikacijo vedenja, kjer s pomočjo kognitivnih metod vplivamo na spremembo otrokovega doživljanja in načina mišljenja. Te kognitivne metode so: reševanje problemov, samonavodila, spreminjanje iracionalnih prepričanj in razvoj samokontrole vedenja (Jurišić, 1999).
Vsak otrok ima kakšna prepričanja, ki so pogosto lahko vzrok motečega vedenja. Ne gre za to, da teh njegovih, še tako iracionalnih prepričanj ne bi upoštevali, bolj smotrno jih je nadomestiti z ustreznejšimi. B. Jurišić (1999) predlaga po Kaplanu prilagojen Ellisov model sedem korakov modifikacije iracionalnih prepričanj za otroke:
- korak: opis dogodka, ko je prišlo do neželene oblike vedenja (Klara mi je vzela radirko, ne da bi me vprašala, ali lahko).
- korak: kaj sem takrat mislil? (Koza. Na živce mi gre, če kdo jemlje stvari brez vprašanja.)
- korak: kako sem se takrat počutil? (Bil sem jezen, žalosten, vesel …)
- korak: kako sem se takrat obnašal? (Razjezil sem se na Klaro in ji rekel, da je koza.)
- korak: otroka spodbudimo, da navede čim več dejstev, ki podpirajo njegovo mišljenje, prepričanje. Mi ne smemo ničesar komentirati (npr. otrok navaja, kako ni pravično, če kdo kaj vzame, ukrade … da se to kaznuje, da je Klara tako ali tako koza, ker počne zmeraj …).
- korak: otroka spodbudimo, da najde in nam pove vsaj eno dejstvo, da njegovo razmišljanje ni 100-odstotno v skladu z njegovim prepričanjem. Pomagamo mu s podvprašanji, sami opišemo kakšen primer ipd.
- korak: če otrok uvidi, da je šlo za iracionalno prepričanje, ga spodbudimo, da ga zamenja z nekim racionalnim (Klara je res vzela radirko brez vprašanja, vendar se v večini obnaša do njega spoštljivo in mu velikokrat posoja šolske potrebščine … Klara ni koza, je pravzaprav prav prijazna in bistra punca ipd). Pozorni moramo biti, da pri oblikovanju racionalnih trditev oblikujemo konkretne trditve, ki se nanašajo le na določenega učenca, pri katerem poskušamo restrukturirati neko prepričanje.
B. Jurišič (1999) poudarja, da dosegajo najboljše rezultate programi, ki združujejo različne metode. Zato predlaga, da ob konstruktivnem prestrukturiranju urimo otroke tudi v samoopazovanju in samobeleženju vedenja. Ko pri otroku izberemo želeno obliko vedenja (in jo natančno definiramo), spodbudimo otroka, da to vedenje pri sebi prepozna in ga beleži (npr. kolikokrat dvigne roko, preden govori med učno uro). Lahko mu pomagamo izdelati kakšen obrazec, da bo lahko nazorno videl svoj napredek. Otroka je treba za trud ustrezno nagraditi. Pozorni moramo biti, da je vključeno v opazovanje vedno le eno vedenje, ki ga želimo spremeniti, saj otrok ne more biti pozoren na več oblik vedenja, ki bi jih želeli spremeniti. Ko otrok neko vedenje usvoji, lahko načrtujemo opazovanje in spreminjanje druge oblike vedenja. Naslednja stopnja je, da otrok sam kontrolira svoje vedenje (samokontrola) in se samonagradi s kakšno sproščujočo dejavnostjo, igro ipd.
Velikokrat se zgodi, da otroci ob dogodkih, ko pride do konflikta, ne prepoznajo dejanskega problema oz. ga ne znajo poimenovati. Preko igre vlog lahko z otroki vadimo reševanje problemov. Otrokom predstavimo nekaj problemskih situacij (ali predstavijo svoje primere) in jih pozovemo, da v teh situacijah najprej prepoznajo in poimenujejo, kaj je problem v tej situaciji. Nato jih usmerimo, da sami iščejo možne rešitve (s tem jih učimo, da je možnih več rešitev) in se odločijo za najboljšo, ki bo izvedljiva in učinkovita. Temu sledi načrt, kako bodo to izvedli.
1. OPIS PROBLEMA: Opiši situacijo, v kateri ne veš, kaj naj narediš.
2. DEFINIRANJE PROBLEMA: Opiši, kaj se ti zdi v tej situaciji problem.
3. ALTERNATIVNE REŠITVE: Naštej, kako bi lahko v tej situaciji še reagiral.
4. KATERA REŠITEV JE NAJBOLJŠA? Biti mora izvedljiva in učinkovita.
5. OPIŠI, KAKO BI REŠITEV IZVEDEL. Načrt!
povzeto po Jurišić (1999)
Če te metode dosledno uvajamo v pouk, otroci določena navodila ponotranjijo.
Pomagamo jim lahko z obrazcem za samonavodila (Jurišić, 1999):
KADAR (npr. postajam jezen)___________________________________________________________________
NAREDIM NASLEDNJE: ___________________________________________________________________________
IN SI REČEM: ______________________________________________________________________________________
Potem pa (OPIS ŽELENE OBLIKE VEDENJA, NPR. MIRNO REČEM …)
______________________________________________________________________________________________________
Konstruktivno reševanje konfliktov
»Ena bistvenih lastnosti, ki jo potrebujemo za dobre medosebne odnose, je sposobnost za konflikt.« (Iršič, 2004, str. 144)
Sposobnost za konflikt je odvisna od sposobnosti zaznavanja in prepoznavanja konfliktnih situacij ter obvladovanja konfliktnih situacij. Te sposobnosti niso prirojene, temveč pridobljene oz. priučene. Otroke moramo naučiti, da prepoznavajo situacije (in čustva), ki jih pripeljejo v konflikt z okolico, in jih opremiti (naučiti) s strategijami, kako v teh situacijah ustrezno odreagirati. Konflikti, nesoglasja, spori ipd. so del našega življenja in predstavljajo priložnost za učenje in osebnostno rast (Prgić, 2009). Strokovni delavci velikokrat (tudi starši doma) poskušamo otrokom pomagati reševati konfliktne situacije s svetovanjem, usmerjanjem, moraliziranjem, kritiziranjem ipd. S tem otrok ne naučimo učinkovitih strategij soočenja s konfliktnimi situacijami in reševanja teh. Otroke moramo naučiti, da se konfliktne situacije rešuje tako, da sta oba vpletena s svojimi interesi enako pomembna, zato iščeta optimalno rešitev. Konflikt se lahko konstruktivno razreši edino tako, da ne krivimo drug drugega ali sebe, temveč prevzamemo odgovornost za nastalo situacijo in aktivno iskanje skupne rešitve – kompromisa. Te veščine lahko otroke naučimo z igro vlog, tako da v situacijo vključimo še tretji, nevtralni člen – mediatorja.
Mediator pomaga sprtima stranema pri iskanju skupne rešitve. Sam proces imenujemo mediacija, ki na otroke vpliva pozitivno v smeri razvijanja aktivnega poslušanja, utrjevanja sodelovanja, razvijanja spoštovanja, razumevanja, spoznavanja in zaupanja. Temeljna pravila v procesu mediacije so spoštljivost med pogovorom, aktivno poslušanje drug drugega, enakopravnost obeh strani (Iršič, 2004; Iršič, 2010; Prgić, 2009; Schrumpf s sodelavci, 2010).
Pri učenju ustreznih oblik vedenja gre zmeraj za proces. Da bi dosegli pozitivne rezultate, moramo pri izbranih strategijah in metodah dosledno in sistematično vztrajati dalj časa, da bomo uspeli spremeniti otrokovo vedenje.
Literatura
- Carrell, S. (2002). Skupinske aktivnosti za mladostnike. Priročnik za vodenje skupin. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
- Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja konfliktov. Ljubljana: Rakmo.
- Iršič, M. (2010). Mediacija. Ljubljana: Rakmo.
- Jurišić, B. (1999). Zakaj mi to delajo. Spreminjanje motečega vedenja v šoli s kognitivno modifikacijo vedenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
- Kincher, J. (2002). Psihologija za najstnike. 40 zabavnih vaj za spoznavanje samega sebe. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
- Musek Lešnik, K. in Lešnik Musek, P. (2011). Vedenje, takšno in drugačno. Priročnik za drugo triletje OŠ. Brezovica pri Ljubljani: IPSOS.
- Palomeres, S. (2001). Spodbujanje strpnosti in sprejemanja drugačnosti. Priročnik za vzgojitelje, učitelje in svetovalne delavce. Ljubljana: Inštitut za psihologijo osebnosti.
- Prgić, J. (2009). Obvladovanje konfliktov in posredovanje v sporih. Priročnik za izvajanje delavnic z učenci. Griže: Svetovalno- izobraževalni center MI.
- Prgić, J. (2009). Konstruktivno obvladovanje konfliktov. Šolska in vrstniška mediacija. Vodenje pogovora. Priročnik za učitelje in ostale šolske delavce. Griže: Svetovalno-izobraževalni center MI.
- Schrumpf, F. in sodelavci (2010). Vrstniška mediacija. Vrstniški priročnik reševanja konfliktov v šolah. Ljubljana: Rakmo.
- Vtič Tršinar, D. (2006). Pri nas doma se pogovarjamo. Za družine, ki hočejo več. Maribor: Društvo Za boljši svet.
- Žunko Vogrinc, S. (2011). Otroci s težavami na področju pozornosti s hiperaktivnostjo. Maribor: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor.