1. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas, lahko tudi z več delodajalci
ZDR-1 v 65. členu ureja krajši delovni čas in določa, da se pogodbo o zaposlitvi lahko sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa. Za polni delovni čas se praviloma šteje 40 ur tedensko. Za krajši delovni čas se šteje čas, ki je krajši od polnega delovnega časa, ki velja pri delodajalcu (če pri delodajalcu velja kot polni delovni čas 40 ur tedensko, potem je krajši delovni čas tisti, kjer je delovna obveznost nižja od 40 ur tedensko).
V skladu z ZDR-1 ima delavec, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas, pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, in jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen tistih, za katere zakon določa drugače. To na primer pomeni, da ima plačo obračunano za število ur delovne obveznosti (če na primer dela 20 ur tedensko, dobi plačilo za 20 ur tedensko).
2. Pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas v posebnih primerih
ZDR-1 v 67. členu ureja krajši delovni čas v posebnih primerih in določa:
- delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas,
- delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če z ZDR-1 ni drugače določeno.
Več o tem lahko preberete v priročniku Kadrovsko delo v javnem sektorju po novem, kjer na zgoščenki najdete tudi vzorce omenjenih pogodb.