Dnevnica pa pomeni obliko povrnitve materialnih stroškov za prehrano delavca v času službenega potovanja. Pravica do dnevnice ni odvisna od delovnega časa delavca ampak od dejanskega časa trajanja službene poti. V 130. členu ZDR-1 je določeno, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in iz dela ter povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. ZDR-1 podrobneje ne govori o službenem potovanju in o dnevnici, določa le, da se višina vseh navedenih stroškov (tudi dnevnic) določi s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo oziroma z izvršilnim predpisom.
Pravica delavca do dnevnice in pravica do plačila za nadurno delo (oziroma pravica do koriščenja prostih ur zaradi dela preko polnega delovnega časa, če delavec delo opravlja v neenakomerno razporejenem ali začasno prerazporejenem delovnem času) se torej ne izključujeta. Nasprotno, obe pravici imata popolnoma različna pravna naslova. Medtem ko dnevnica pomeni povračilo stroškov delavca na službenem potovanju, pravica do plačila nadur oziroma koriščenja prostih ur izhaja iz naslova dela delavca nad polnim delovnim časom. Na drugi strani pa se pravica do dnevnice in pravica do regresa za malico izključujeta, saj gre v obeh primerih za povračilo stroškov za prehrano delavca med delom.
ZDR-1 in kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti ne določajo pravila o načinu priznavanja delovnega časa delavca med službenim potovanjem. Vsekakor se mora delavcu, če je bil na službeni poti dalj časa, kot traja njegov polni delovni čas za ta dan, priznati, da je v celoti izpolnil svojo delovno obveznost. Če pa je efektivni delovni čas delavca skupaj s predpisanim odmorom med delovnim časom presegel določen polni delovni čas, je delavec upravičen tudi do plačila za nadurno delo oziroma do koriščenja prostih ur. V praksi se tako lahko pojavijo številni primeri, ko niti delodajalec niti delavec natančno ne vesta, koliko traja dejanski delovni čas delavca v času službenega potovanja. Takšna situacija se na primer pojavi, kadar je na službeni poti skupaj več delavcev z enim vozilom. Pri tem eden izmed delavcev upravlja z vozilom, torej tudi v času potovanja izvaja naloge za delodajalca, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (prevoz delavcev), medtem ko ostali delavci v času potovanja efektivno ne delajo. Zaradi takšnih in podobnih primerov je smiselno, da se delodajalec z delavci že vnaprej dogovori o pravilih glede delovnega časa delavcev na službenem potovanju, bodisi v pogodbi o zaposlitvi, oziroma s podjetniško kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom delodajalca.
Če delodajalec delavcu izplača dnevnico, to nikakor ne pomeni, da mu je s tem izplačal tudi ure, ki jih je delavec opravil nad polnim delovnim časom. Na drugi strani pa tudi ne drži, da se delavcu avtomatsko všteva v delovni čas celotni čas trajanja službene poti. Pri ugotavljanju dejanskega delovnega časa delavca je torej bistveno ugotoviti čas, ko je delavec izvrševal delo in naloge za delodajalca oziroma ko je bil delavec na razpolago delodajalcu in je izpolnjeval svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kot je določeno v 2. odstavku 142. člena ZDR-1. Pri tem pa je treba še dodati, da se delodajalec in delavec lahko vedno dogovorita za večji obseg pravic delavca. Torej, če delodajalec tako želi, lahko tudi šteje, da je delovni čas delavca enak času trajanja službene poti.