Pri orodju Šest klobukov razmišljanja gre preprosto za to, da zmedo, ki jo vsi nosimo v glavi, ker se v nas prepletajo informacije, čustva, strahovi, želje, ideje, uredimo tako, da vsi hkrati razmišljamo samo v eno smer naenkrat. Vsi sodelavci imamo torej na glavi simboličen klobuk, ki ga vsi naenkrat nataknemo in vsi naenkrat snamemo, torej zavestno usmerjamo – svoje misli.
Razmišljanje je osnovni človeški vir, s katerim pa ne moremo biti preveč zadovoljni. V veliki meri tudi za to, ker se v naših glavah gnete vse naenkrat: čustva, informacije, strahovi, ideje itd. V naših glavah je torej zmeda, v naši kulturi pa strah pred spremembami in novostmi, prevelik individualizem, ki pomeni tudi zanašanje samo na lastne možgane in na prepričanja istomislečih, ter kritiziranje in argumentiranje kot najbolj spoštovani orodji razmišljanja. Nič od tega pa ni ne konstruktivno ne učinkovito. Od naših možganov zahtevana večopravilnost se izkaže kot izjemno časovno potratna, strah pred spremembami zavira napredek, čredni nagon zanemarja mnogo vidikov, ki jih sami spregledamo, kritiziranje pa omejuje iskanje prednosti na račun slabosti.
Vse to se da preseči z izjemno preprostim orodjem, kjer sami zavestno usmerjamo svoje misli. Z metodo šestih klobukov razmišljanja se naučimo narediti samo eno stvar naenkrat, torej razmišljati samo na en način – vsi v skupini hkrati v isto smer. Klobuk je simbol za razmišljanje in barva klobuka je simbol za smer razmišljanja. Tako razmišljamo zaporedno (toda ne nujno v zaporedju, ki je podano spodaj kot način za podajanje snovi).
Ko si delimo informacije, vsak našteje vse, kar ve o nečem, pa tudi, česar ne ve in kje bi to lahko izvedel(i), pri tem se tudi upošteva mnenja, stališča, čustva drugih za zadevo pomembnih deležnikov (t. i. beli klobuk). Ko generiramo ideje, vsi naštevamo ideje, ocenjevanje je odloženo za kasneje. Ljudje se neverjetno sprostijo, če se od njih pričakuje samo predloge, lahko so čisto nekritični in necenzurirani. Čim bolj so provokativni in sveži, tem boljše je (zeleni klobuk). Ko ocenjujemo, vsi iščemo samo prednosti, priložnosti, pozitivne točke – tu je tisto, čemur sicer rečemo argumenti za nekaj (rumeni klobuk). In potem vsi skupaj iščemo morebitne težave, potencialne probleme, slabosti in tveganja – torej protiargumente, ki jih sicer ljudje tako radi, a tako nekoristno, nametavajo sproti (črni klobuk). Imamo možnost, da na kratko predstavimo svoje razpoloženje, čustva, občutja, intuicijo do nečesa (rdeči klobuk). In vse to pod vodstvom moderatorja, ki proces vodi in mu daje strukturo (modri klobuk). Vrstni redi smeri razmišljanja, ki jih je de Bono simbolično poimenoval klobuki, so različni v odvisnosti, kakšen je fokus, kakšen je proces, namen in cilj razmišljanja.
Teh preprostih šest orodij uporabljamo zaporedno in izmenično v odvisnosti, ali je naš sestanek namenjen reševanju težave ali izboljšavi postopka, generiranju idej ali strateškemu načrtovanju, ocenjevanju dela zaposlenega ali odločanju o nečem. Vrstni redi klobukov so v vsakem od navedenih primerov drugačni, skupno jim je le, da se razmišljanje začne in končna z modrim klobukom. Sicer pa ni treba ‘porabiti’ vseh, nekatere lahko uporabljate večkrat in se zanje odločate glede na izkušnje in prepričanja.
V okoljih, ki so bila za to motivirana in odprta za prevzemanje omenjene tehnike, se je celotna kultura usmerila iz kritizerske v konstruktivno. Le razmišljanje naprej namreč potegne voz iz blata. Razmišljanje za nazaj: analiziranje, kritiziranje, iskanje krivca ga vleče le še bolj in bolj noter.
Več o tej temi preberite v priročniku Govori in pisna komunikacija za vsako poslovno priložnost