Odgovor:
Glede na to, da se vprašanje nanaša na javno uslužbenko, zaposleno v državni upravi, je za obračun nadomestila za čas odsotnosti zaradi bolezni in za obračun povračil stroškov prevoza na delo in z dela ter regresa za prehrano med delom treba upoštevati Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji – KPND (Uradni list RS, št. 18/91 in nadaljnje spremembe) in predvsem aneksa, sklenjena v letu 2012 in 2013, in sicer Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Uradni list RS, št. 40/12) in Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v RS (Uradni list RS, št. 46/13).
KPND namreč v skladu z 2. členom velja za območje Republike Slovenije za zaposlene, ki se uvrščajo v dejavnost javne uprave oziroma velja za zaposlene v državnih organih, če zakon zanje zadev ne ureja drugače. KPND v 39. členu ureja nadomestila plač in določa, da delavcu pripada nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela:
- zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom,
- poklicne bolezni in nesreče pri delu,
- letnega dopusta in drugih odsotnosti, ki jih KPND ureja v 29. členu,
- na dela proste dneve po posebnem zakonu,
- odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oziroma izpopolnjevanje v interesu delodajalca,
- v drugih primerih, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom zavoda.
V vseh navedenih primerih, razen v primeru odsotnosti zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, pripada delavcu nadomestilo v višini 100 odstotkov osnove. V primeru odsotnosti zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, pripada delavcu nadomestilo, ki bremeni delodajalca, v višini 80 odstotkov osnove. Osnova za izračun nadomestila je plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas. Višina osnove za obračun nadomestila za čas odsotnosti zaradi bolezni in poškodbe, ki ni povezana z delom, je bila spremenjena z Aneksom h KPND (Uradni list RS, št. 46/13), in sicer je bila zmanjšana z 90 odstotkov osnove na 80 odstotkov.
V času odsotnosti zaradi bolezni javni uslužbenki ne pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako ji ne pripada regres za prehrano med delom. V skladu z aneksom h KPND (Uradni list RS, št. 40/12) javni uslužbenki pripada regres za prehrano med delom za dan prisotnosti na delu. Kot dan prisotnosti se šteje, če delavec dela več kot štiri ure dnevno ali če dela krajši delovni čas na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisov o zdravstvenem zavarovanju ali predpisov o starševskem dopustu. V navedenem primeru javna uslužbenka določeno obdobje v mesecu ni bila prisotna na delu, zato ji regres za prehrano pripada samo za tiste dneve v mesecu, ko je bila prisotna. Prav tako ji je delodajalec dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela le za tiste dneve, ko je bila prisotna na delu.
Vprašanje:
Kako je z izrabo dopusta v primeru menjave delodajalca?
Delavec bo zamenjal službo in se zaposlil pri novem delodajalcu. V prvem podjetju mu je pripadalo 23 dni dopusta, pri novem delodajalcu pa 22 dni dopusta. Pri starem delodajalcu ni izrabil še 5 dni dopusta. Zanima jih, ali 5 dni dopusta, ki mu ga je še ostalo prenese v izrabo k novemu delodajalcu? Hkrati jih zanima tudi, koliko dni letnega dopusta lahko delavec izrabi zunaj predpisanega kolektivnega dopusta?
Odgovor:
Ker ne razpolagamo s točnimi datumskimi preseki, bomo skušali odgovoriti načelno, razen pri pravici do izrabe letnega dopusta po lastni želji.
V 162. členu Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13) ureja izrabo letnega dopusta pri prehodu k drugemu delodajalcu. V takih primerih ZDR določa, da delavcu zagotavljata pravico do dopusta oba delodajalca, in sicer v sorazmerju s trajanjem delovnega razmerja pri vsakem od njih. Tako je vsak od delodajalcev dolžan zagotoviti sorazmerni del letnega dopusta po svojih merilih, torej v skladu z internimi akti, pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo. Zakon o delovnih razmerjih ne ureja prenosa dopusta od enega k drugemu delodajalcu, kar je razumljivo in izhaja že iz instituta dopusta in je namenjen počitku delavca pri tistem delodajalcu, pri katerem je delal. Ne glede na to določbo pa je možen dogovor med obema delodajalcema glede prenosa dopusta.
Kot je opisano v primeru, je imel delavec pri prvem delodajalcu 23 dni pri drugem pa 22 dni letnega dopusta. Zato je potrebo za ugotovitev sorazmernosti dopusta pri prvem delodajalcu deliti število dni dopusta, ki jih je odmeril delavcu, jih deliti z dvanajst ter pomnožiti s številom mesecev, ki jih je »oddelal« pri prvem delodajalcu. Tako ugotovimo, kakšen sorazmerni letni dopust pripada delavcu iz delovnega razmerja pri prvem delodajalcu. Enak postopek se uporabi za tekoče leto tudi pri drugem delodajalcu. Glede na to, da je možno, da z delitvijo ne pridemo do celih dni dopusta, je določeno, da se najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan.
Glede dejanske izrabe letnega dopusta se dogovorita delavec in delodajalec med seboj tudi z vidika potreb delovnega procesa. V nekaterih podjetjih se zaradi delovnega procesa uvajajo kolektivni dopusti, zato seveda delavec ni popolnoma prost, kdaj odide na dopust, saj je to odvisno od obdobij kolektivnih dopustov.
Glede na vprašanje kako je z izrabo letnega dopusta po volji delavca, ne da bi bilo potrebno usklajevanje z delodajalcem, navajamo, da v skladu z določbami 163. člena ZDR-1 delavec lahko izrabi pravico do enega dneva letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi. Mora pa o tem obvestiti delodajalca najmanj tri dni pred izrabo tega dopusta.