Odgovor:
Delavec in delodajalec lahko po veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) veljavno skleneta pogodbo o zaposlitvi za določen čas v primerih, ki jih zakon navaja v 54. členu. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je v naši zakonodaji določena kot izjema, za primere, če gre za:
- izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas
- nadomeščanje začasno odsotnega delavca,
- začasno povečan obseg dela,
- zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima delovno dovoljenje za določen čas, razen v primeru osebnega delovnega dovoljenja,
- poslovodno osebo ali prokuristom,
- vodilnega delavca iz prvega odstavka 74. člena tega zakona,
- opravljanje sezonskega dela,
- delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja,
- zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu,
- opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom,
- pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano,
- delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev,
- predajo dela,
- voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah,
- in za druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti.
ZDR-1 omejuje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas v 55. členu. Pogodba o zaposlitvi se sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v 54. členu, lahko opravi. Delodajalec pri tem ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon. Za isto delo se po zakonu šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je opredeljeno v 79. členu ZDR-1. Ta člen v prvem odstavku določa, da pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko preneha, če se pred potekom časa stranki o tem sporazumeta ali če nastopijo drugi razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi v skladu s tem zakonom. Delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi za določen čas po 1. odstavku tega člena, ima pravico do odpravnine. Pravice do odpravnine nima delavec v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca, v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu, ter v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom. Osnova za odmero odpravnine je povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena za eno leto ali manj, ima delavec pravico do odpravnine v višini 1/5 osnove iz prejšnjega odstavka. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za več kot eno leto, ima delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini osnove, povečane za sorazmerni del odpravnine iz prejšnjega stavka za vsak mesec dela.
Če delavec po prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri istem delodajalcu nepretrgoma nadaljuje z delom na podlagi sklenjene druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se odpravnina izplača za ves čas zaposlitve za določen čas ob prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri tem delodajalcu. V tem primeru ne velja omejitev iz petega odstavka 55. člena tega zakona. 79. člen v 7. odstavku določa, da delavec nima pravice do odpravnine po 3. oziroma 5. odstavku tega člena v primeru, ko delavec in delodajalec v času trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas oziroma če delavec nadaljuje z delom na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ali če delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo, ki mu ga je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker prej veljavni ZDR odpravnine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni predvideval, pripade delavcu odpravnina le ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena po pričetku uporabe ZDR-1. Opozarjamo pa na to, da tako ZDR kot tudi ZDR-1 določata, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Vprašanje
Zakon o delovnih razmerjih, ZDR-1, (Uradni list RS, št. 21/13 in 78/13-popr.) ureja tudi odpovedne roke, in sicer v drugem odstavku 94. člena določa, da je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca je odpovedni rok:
- do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni,
- od enega leta zaposlitve pri delodajalcu 30 dni.
S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot 60 dni.
Zaposleni v občinski upravi imamo v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest in v pogodbi o zaposlitvi določen daljši odpovedni rok, in sicer v nekaterih primerih tudi 3 mesece.
Kateri odpovedni roki veljajo, če želi zaposleni podati odpoved pogodbe o zaposlitvi?
Odgovor:
Najprej je treba pojasniti, da delovna razmerja zaposlenih v občinski upravi, torej javnih uslužbencev, ureja Zakon o javnih uslužbencih, ZJU, (Uradni list RS, št. 63/07 – upb, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF), ki sicer v 5. členu določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je treba upoštevati ZJU, pri zadevah, ki jih ZJU ne ureja, pa ZDR-1.
V zvezi z odpovednimi roki je treba upoštevati ZJU, ki v tretjem odstavku 41. člena določa, da v okviru skupnih izhodišč za sistemizacijo v organih državne uprave in v upravah lokalnih skupnosti vlada ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, določi trajanje odpovednega roka za posamezna delovna mesta, kadar pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje javni uslužbenec, vendar tako določen odpovedni rok ne sme biti daljši kot tri mesece. Določba glede odpovednega roka velja tudi za javne uslužbence v pravosodnih organih.
Na tej podlagi Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 58/03, 81/03, 109/03, 22/04, 43/04, (58/04 – popr.), 138/04, 35/05, 60/05, 72/05, 112/05, 49/06, 140/06, 9/07, 33/08, 66/08, 88/08, 8/09, 63/09, 73/09, 11/10, 42/10, 82/10, 17/11, 14/12, 17/12, 23/12, 16/13, 18/13, 36/13, 51/13, 59/130, 14/14, 43/14) v 56. členu določa odpovedne roke, in sicer za uradnike v VII. tarifnem razredu tri mesece, za strokovno-tehnične javne uslužbence v VII. tarifnem razredu dva meseca, za ostale javne uslužbence pa en mesec. Ti odpovedni roki se določijo pri delovnih mestih v sistemizaciji delovnih mest in tudi v pogodbi o zaposlitvi.
Če torej javni uslužbenec, zaposlen v občinski upravi, redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, velja odpovedni rok, ki je v skladu z uredbo določen v sistemizaciji delovnih mest in v pogodbi o zaposlitvi. Kljub drugačni določitvi odpovednih rokov v ZDR-1 ostaja ureditev, ki pomeni izjemo od pravila v ZDR-1, v veljavi in se uporablja v primeru, ko javni uslužbenec redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.
Katere pravice lahko uveljavlja bivši funkcionar po prenehanju opravljanja funkcije po Zakonu o funkcionarjih v državnih organih?
Bivši funkcionar se po prenehanju funkcije praviloma vrne na delo k delodajalcu, kjer je bil zaposlen pred nastopom funkcije. V primeru, da se k prejšnjemu delodajalcu ne more vrniti, pa lahko uveljavlja pravice v skladu z Zakonom o funkcionarjih v državnih organih – ZFDO (Uradni list RS, št. 30/90, 2I/91, 18/91, 22/91, 4/93, 18/94 – ZRPJZ, 109/12 in 21/13), in sicer v skladu s 14. členom. Navedeni člen določa, da ima funkcionar, ki mu je prenehala funkcija in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati z opravljanjem prejšnje funkcije ali nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve in ne izpolnjuje minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s posebnimi predpisi, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine, ima, dokler se ne zaposli ali začne opravljati funkcije ali začne opravljati pridobitne dejavnosti oziroma dokler ne izpolni navedenih pogojev za upokojitev, pravico do nadomestila plače v višini 80 odstotkov zadnje mesečne plače, ki jo je prejel, ko je opravljal funkcijo, vendar najdlje tri mesece od prenehanja funkcije.
Če je funkcionar namesto zadnje plače prejel nadomestilo, se nadomestilo plače po prenehanju funkcije odmeri od zadnje mesečne plače, ki bi jo prejel, če bi opravljal funkcijo. ZFDO določa tudi, da se pravica do nadomestila plače lahko podaljša do izpolnitve pogojev za upokojitev, vendar najdlje še za šest mesecev.
Čas prejemanja nadomestila plače se funkcionarju, ki mu je prenehala funkcija, šteje v pokojninsko dobo. V tem času je socialno zavarovan po predpisih, ki urejajo socialno zavarovanje oseb v delovnem razmerju, ob upokojitvi pa mu pripada pravica do odpravnine.
Glede uveljavljanja pravic po ZFDO je treba upoštevati tudi, da funkcionar nima pravice do nadomestila plače, če mu je funkcija prenehala pred potekom šestih mesecev od izvolitve ali imenovanja.