Predstavljamo primer sodbe, kjer je odpoved delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka z dela in neobveščanja delodajalca bila izvedena zakonito.

Najpogosteje gre za situacije, ko zaposleni nima več odobrenega bolniškega staleža, kar je sicer zaposlenemu znano, pa kljub temu ne pride na delo in delodajalcu ne sporoči razlogov za svojo nadaljnjo odsotnost. Tožnica je v konkretnem primeru sicer zatrjevala, da je bila prepričana, da ji bo ZZZS odobril oziroma podaljšal bolniški stalež, saj za delo ni bila zmožna, vendar navedeno ne izključuje njene obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnosti.

Jedro sodbe

Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ne bi smela podati izredne odpovedi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je v času po 24. 11. 2021 z dela izostala zato, ker zaradi zdravstvenih težav še vedno ni bila sposobna za delo, torej iz upravičenih razlogov. Četudi bi navedeno držalo, to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je tožnica storila kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj glede na dikcijo določbe razlog izostanka oziroma (ne)upravičenost odsotnosti v zvezi s samo kršitvijo ni odločilnega pomena. Po tej določbi sta odločilni le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni ter dejstvo, da tožnica ni obvestila delodajalca o svoji odsotnosti več kot pet dni, čeprav bi to lahko storila, kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno.

Iz obrazložitve

1. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kuharski pomočnik na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas do predvidoma 31. 8. 2022. Tožena stranka je tožnici 30. 12. 2021 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) z očitkom, da je tožnica z dela neupravičeno izostala več kot pet zaporednih dni od 25. 11. 2021 dalje, o razlogih za svojo odsotnost pa tožene stranke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.
2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnici 24. 11. 2021 iztekel bolniški stalež, ki je trajal od 26. 10. 2021, tožnica pa kljub temu na delo pri toženi stranki ni prišla, niti ni o razlogih za svojo nadaljnjo odsotnost obvestila tožene stranke. Zadnje obvestilo, ki ga je tožena stranka prejela od tožnice, je bilo SMS sporočilo z dne 4. 11. 2021 (med bolniškim staležem) z vsebino, da je ne bo do konca leta zaradi zdravstvenih razlogov, kar sta v svoji izpovedi potrdili ravnateljica tožene stranke A. A. in računovodja B. B. Glede na ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnici bolniški stalež zaključen, pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da z navedenim sporočilom ni zadostila svoji obvestilni dolžnosti, temveč bi morala toženo stranko ponovno obvestiti o razlogu za odsotnost z dela v spornem času, torej od 25. 11. 2021 dalje, česar neupravičeno ni storila.
3. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je bilo toženi stranki znano, da bo tožnica vse do konca leta 2021 odsotna z dela oziroma nezmožna za delo ter da je bila prepričana, da je toženo stranko ustrezno obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Iz prvostopenjske ugotovitve, ki ji tožnica niti ne nasprotuje, izhaja, da v spornem obdobju bolniškega staleža ni imela odobrenega. Kljub temu toženi stranki ni sporočila razlogov za svojo nadaljnjo odsotnost. Tožnica je sicer zatrjevala, da je bila prepričana, da ji bo ZZZS odobril oziroma podaljšal bolniški stalež, saj za delo ni bila zmožna, vendar navedeno ne izključuje njene obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnosti. Ob upoštevanju tožničine trditve, da je po datumu izteka bolniškega staleža njen osebni zdravnik ponovno podal predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, bi vsaj o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža morala obvestiti toženo stranko in bi to tudi lahko storila, saj iz ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi imela utemeljen razlog, ki bi ji to onemogočal. Ni namreč dokazala, da zaradi svojega zdravstvenega oziroma psihičnega stanja ni bila zmožna obvestiti tožene stranke o razlogu svoje odsotnosti.
4. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe, da tožena stranka tožnici ne bi smela podati izredne odpovedi po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je v času po 24. 11. 2021 z dela izostala zato, ker zaradi zdravstvenih težav še vedno ni bila sposobna za delo, torej iz upravičenih razlogov. Četudi bi navedeno držalo, to ne vpliva na pravilnost zaključka, da je tožnica storila kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj glede na dikcijo določbe razlog izostanka oziroma (ne)upravičenost odsotnosti v zvezi s samo kršitvijo ni odločilnega pomena. Po tej določbi sta odločilni le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni ter dejstvo, da tožnica ni obvestila delodajalca o svoji odsotnosti več kot pet dni, čeprav bi to lahko storila (Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 312/2016), kar je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno. Prav tako za ta odpovedni razlog ni bistveno vprašanje krivde, torej ali je tožnica naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti kršila dolžnost obveščanja delodajalca, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
5. Glede na zgornje ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili za zakonitost pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi pogoji iz četrte alineje prvega odstavka 110. člen ZDR-1, torej da je obstajal odpovedni razlog, ki ga opredeljuje navedena določba.
6. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka roka, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ne glede na siceršnje ugotovitve o dobrem vzdušju v kuhinji in tožničinem ujemanju s sodelavkami, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, je pravilno izhajalo iz narave in teže dejanja tožnice, zaradi česar je dalo prednost interesom tožene stranke. Da tožnica tudi že pred spornim obdobjem tožene stranke ni samoiniciativno obvestila o poteku prvega bolniškega staleža med 8. 9. 2021 in 12. 10. 2021, dokazujeta poziv tožnici, da sporoči razlog odsotnosti (priloga B11), ter dopis zdravstvenemu domu z dne 18. 10. 2021 s prošnjo za posredovanje informacije o bolniškem staležu (B7). Medsebojno zaupanje je bilo porušeno zaradi tožničine opustitve pri obveščanju o razlogih za odsotnost z dela, ne sodelovalnosti in prekinitve komunikacije po 4. 11. 2021, in ne zaradi dejstva, da na delo ni prišla, kot zmotno navaja pritožba. Toženi stranki sta namreč prav tožničina pasivnost in neodzivnost znatno otežili učinkovito razporejanje ostalih delavk, ki so bile bolj obremenjene, ter predvsem organizacijo delovnega procesa v kuhinji, ko ni vedela, ali in kdaj bo tožnica prišla v službo.

Komentar

ZDR-1 v četrti alineji 1. odstavka 110. člena določa kot enega izmed razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej odpoved brez predhodnega opozorila zaposlenega na možnost odpovedi pogodbe ob naslednji kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in odpoved brez odpovednega roka) tudi, če delavec najmanj pet delovnih dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Glede obstoja tega odpovednega razloga se v morebitni sodni presoji zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi v delovnem sporu ne ugotavlja upravičenost ali neupravičenost razlogov, zaradi katerih zaposleni najmanj pet zaporednih delovnih dni ni prišel na delo, temveč se presoja le, ali je delodajalca obvestil o razlogih za svojo odsotnost ali pa tega obvestila ni mogel podati.

Najpogosteje gre za situacije, ko zaposleni nima več odobrenega bolniškega staleža, kar je sicer zaposlenemu znano, pa kljub temu ne pride na delo in delodajalcu ne sporoči razlogov za svojo nadaljnjo odsotnost. Tožnica je v konkretnem primeru sicer zatrjevala, da je bila prepričana, da ji bo ZZZS odobril oziroma podaljšal bolniški stalež, saj za delo ni bila zmožna, vendar navedeno ne izključuje njene obveznosti, da delodajalca obvesti oziroma seznani z razlogom svoje odsotnosti. Tudi glede na trditve, da je po datumu izteka bolniškega staleža njen osebni zdravnik ponovno podal predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, bi vsaj o nameravanem podaljšanju bolniškega staleža morala obvestiti delodajalca in bi to tudi lahko storila, saj iz ugotovitev dejanskega stanja ne izhaja, da bi imela utemeljen razlog, ki bi ji to onemogočal. Ni namreč dokazala, da zaradi svojega zdravstvenega oziroma psihičnega stanja ni bila zmožna obvestiti delodajalca o razlogu svoje odsotnosti.

Pri tem odpovednem razlogu tako ni pomembna ugotovitev, da zaposleni iz upravičenih razlogov ni prihajal na delo niti ni bistveno vprašanje krivde, tj. ali je zaposleni naklepno ali vsaj iz hude malomarnosti kršil dolžnost obveščanja delodajalca. Bistveno je le, da je bil odsoten najmanj pet zaporednih delovnih dni, da svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnosti ni obvestil in da je bil zaposleni to obvestilo delodajalcu glede na svoje zdravstveno in siceršnje stanje sposoben podati.

Pri podaji izredne (kot tudi redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je treba upoštevati, da v odpovedi ni dovolj ugotoviti in izkazati samo obstoj odpovednega razloga, ki ga ZDR določa kot možen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč je treba izkazati tudi dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank zaradi ugotovljene kršitve, ki je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V kolikor delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg obstoja odpovednega roka, ne navede tudi razlogov za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja pri delodajalcu zaradi ugotovljene kršitve, je takšna odpoved nezakonita, ker nista izpolnjena oba pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.