Vprašanje, kdaj je naročnik nekemu gospodarskemu subjektu dolžan omogočiti vpogled, je torej odvisno od aktivne legitimacije, ki je ena izmed procesnih predpostavk za odločanje o zahtevku za revizijo. Dejstvo je, da mora naročnik oz. pozneje Državna revizijska komisija pred vsebinsko presojo zahtevka za revizijo ugotoviti, ali je vlagatelj sploh izkazal obstoj procesnih predpostavk za odločanje (glej npr. odl. št. 018-205/2016-6). Ena izmed njih je aktivna legitimacija, ki se v skladu s 1. alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN prizna vsaki osebi, ki

• ima ali je imela interes za dodelitev naročila in
• ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda.

Vlagatelj torej mora, da bi se mu priznalo upravičenje za vložitev zahtevka za revizijo (poleg interesa za dodelitev naročila), vsaj verjetno izkazati, da je zatrjevana kršitev vplivala na njegov pravni položaj tako, da mu je ali bi mu lahko zaradi tega nastala škoda. Glede nastanka škode oziroma možnosti njenega nastanka gre pojasniti, da mora biti ta povezana z zatrjevano kršitvijo in se v vsakem postopku ugotavlja posamično, ob upoštevanju danih okoliščin konkretnega primera (na primer predmeta naročila, vrste postopka, faze postopka, konkretnih očitkov, ki so predmet zahteve za pravno varstvo ipd.). Zakon za priznanje ktivne legitimacije ne zahteva konkretiziranja škode, ampak zahteva le izkaz določene stopnje verjetnosti njenega nastanka. Da pa bi bila možnost nastanka škode verjetna, mora biti podana (vsaj hipotetična) vzročna zveza med zatrjevano naročnikovo kršitvijo pravil o javnem naročanju (zatrjevanim protipravnim ravnanjem) in zatrjevanim prikrajšanjem na strani vlagatelja, ki je nastalo (ali bi utegnilo nastati) zaradi naročnikove kršitve teh pravil (škodno posledico). Če med zatrjevano kršitvijo in možnostjo nastanka škode ni mogoče vzpostaviti vzročne zveze, tudi ni mogoče govoriti o aktivni legitimaciji v smislu 14. člena ZPVPJN.¹

Peti odstavek 35. člena ZJN-3 določa, da mora naročnik v primeru, če je izvedel popoln pregled vseh ponudb, po objavi odločitve o oddaji javnega naročila omogočiti vpogled v ponudbo izbranega ponudnika le tistim ponudnikom, ki so oddali dopustno ponudbo. Povedano drugače, ponudniku, za katerega je naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila oz. priznanju sposobnosti ugotovil, da njegova ponudba ni dopustna, naročnik pa je opravil popoln pregled ponudb, naročnik ni dolžan omogočiti vpogleda. V tem prispevku se ne bomo ukvarjali z vprašanjem, v katere dele ima ponudnik pravico vpogledati,² temveč se bomo ukvarjali z vprašanjem, kdaj mora po stališču Državne revizijske komisije naročnik ponudniku, čigar ponudba po odločitvi naročnika ni dopustna in je naročnik opravil popoln pregled vseh ponudb, dopustiti vpogled v ponudbo izbranega ponudnika.

V navedeni zadevi je torej Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik opravil popoln pregled vseh ponudb in je zavrnil ponudbo vlagatelja, ker njegova ponudba ni bila dopustna. V tej zadevi je vlagatelj v revizijskem postopku uspel dokazati, da je naročnik s tem, ko je zavrnil njegovo ponudbo kot nedopustno, kršil zakon.³ Torej, Državna revizijska komisija je zahtevku za revizijo v tem delu ugodila. Ker pa je vlagatelj v zahtevku za revizijo naročniku očital

• ne samo, da je njegova ponudba dopustna, temveč tudi,
• »da mu je naročnik neopravičeno zavrnil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, sicer bi v zvezi z njo lahko ugotavljal tudi druge kršitve oz. uveljavljal tudi druge navedbe, usmerjene v zatrjevanje neenakopravne obravnave«, pri tem pa je izpostavil še, da uveljavljanje istovrstnih kršitev ni več pogoj in vlagatelju ni mogoče odreči aktivne legitimacije – če bi se ugotovila utemeljenost revizijskih očitkov glede nedopustnosti vlagateljeve ponudbe, bi bila podana podlaga tudi za odločanje o očitkih, ki se nanašajo na nedopustnost ponudbe izbranega ponudnika«,

je morala Državna revizijska komisija ob dejstvu, da je ugotovila, da je bil razlog, zaradi katerega je naročnik podal oceno o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe, neutemeljen, razveljaviti naročnikovo odločitev, morala pa je odločiti tudi o vlagateljevi zahtevi za vpogled v ponudbo izbranega ponudnika, upoštevajoč pravila glede aktivne legitimacije. Pri tem je upoštevala peti odstavek 31. člena ZPVPJN, ki določa, da v primeru, če Državna revizijska komisija ugotovi, da je naročnik kršil vlagateljevo pravico do vpogleda v dokumentacijo, vlagatelju, upoštevaje zakon, ki ureja javno naročanje, dovoli vpogled v dokumentacijo in mu dovoli, da v petih delovnih dneh od dneva vpogleda dopolni ali spremeni zahtevek za revizijoz novimi kršitvami, dejstvi in dokazi, ki jih je pridobil pri vpogledu v dokumentacijo. Kot izhaja iz odločitve Državne revizijske komisije je vlagatelj na tej podlagi opravil vpogled v ponudbo izbranega ponudnika v obsegu, kot je določen v 35. členu ZJN-3 in dopolnil svoj zahtevek za revizijo z novimi kršitvami, dejstvi in dokazi, ki jih je pridobil pri vpogledu. (Glej odločitev Dkom št. 018-198/2019-12)

Torej, pri popolnem pregledu vseh ponudb mora ponudnik, da bi se mu priznala pravica do vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, upoštevajoč pravila aktivne legitimacije, najprej dokazati, da je njegova ponudba dopustna.