V obrazložitvi sklepa št. 018-102/2017-5 je Državna revizijska komisija opozorila na svojo prakso, oblikovano še na podlagi ZJN-2 (npr. sklep št. 018-071/2015-9), in sicer da ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve. Pri tem se je sklicevala na že omenjeno sodbo Splošnega sodišča Evropske unije št. T 536/11, pa tudi sodbo Sodišča Evropske unije št. C-406/08, Uniplex (UK) Ltd proti NHS Business Services Authority. Upoštevajoč navedena izhodišča je Državna revizijska komisija zapisala, da si lahko ponudnik šele po tem, ko je bil obveščen o razlogih, zaradi katerih v postopku oddaje javnega naročila ni uspel, ustvari jasno razlago o morebitnem obstoju kršitve upoštevnih določb in o možnosti vložitve zahtevka za revizijo. Pri tem je opozorila, da je obveznost obrazložitve odločitve o oddaji naročila postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Pri vprašanju obsega obrazložitve gre za vprašanje, ali je naročnik ponudnikom v zvezi s sprejeto odločitvijo navedel informacije oziroma razloge, za katere ZJN-3 določa, da jim jih mora sporočiti. Pri vprašanju utemeljenosti obrazložitve pa gre za vprašanje, ali so ti razlogi taki, da lahko utemeljijo, da je naročnik odločitev tudi sprejel zakonito (tj. ali je naročnikova odločitev glede na razloge, ki jih je navedel v obrazložitvi, skladna z ZJN-3). Državna revizijska komisija je ob tem poudarila tudi, da je dolžnost naročnika navesti vse razloge za zavrnitev ponudnika, ki ni bil izbran, ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti pravnega varstva, saj šele izpolnjena obveznost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Jasna in izčrpna navedba ponudnikom omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi in jasnimi (in ne le z abstraktnimi in pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

V zadevi št. 018-102/2017-5 je naročnik v posebni preglednici, ki jo je vključil v odločitev o oddaji naročila, navedel, da je pri pregledu vlagateljeve ponudbe ugotovil, da ponudnik ne izpolnjuje referenčnega pogoja za sodelovanje. Pri tem je konkretiziral, katera referenčna potrdila je ponudnik predložil, kakšne so pogodbene vrednosti posameznih referenčnih poslov in zakaj je ugotovil, da niti eden izmed predloženih poslov ne dosega zahtevanega vrednostnega praga iz razpisne dokumentacije. Tudi v zvezi z drugim razlogom za zavrnitev ponudbe je naročnik v preglednici zapisal, da je ponudnik predložil glede na določbe razpisne dokumentacije časovno neustrezen obrazec Ajpes S.BON, pri čemer je navedel konkretne datume posameznih neustreznih obrazcev. V zvezi s ponudbo izbranega ponudnika je naročnik navedel, da je dopustna in glede na merilo najugodnejša, zaradi česar mu je oddal javno naročilo. Navedeno je Državna revizijska komisija razumela kot navedbo značilnosti in prednosti izbrane ponudbe v primerjavi s ponudbo vlagatelja. Odločitev o izidu javnega naročila je zato po oceni Državne revizijske komisije vsebovala jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da so se ponudniki lahko seznanili z utemeljitvijo odločitve, da so lahko zaščitili svoj položaj in da so lahko preverili, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Kot je zapisala Državna revizijska komisija, bi glede na vsebino odločitve o oddaji naročila njeno utemeljitev moral razumeti vsak razumno obveščen in skrben ponudnik, tudi vlagatelj. Ob tem je ponovno poudarila, da je obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Navedbe vlagatelja, da je »v razlogih odločitve nasprotje med odločilnimi dejstvi in vsebino listin, na katere se naročnik sklicuje in opira svojo odločitev, zaradi česar vse se predmetne odločitve ne da preizkusiti, izpodbijana odločba pa je posledično nepravilna in nezakonita«, je zato Državna revizijska komisija obravnavala kot ugovor zoper utemeljenosti obrazložitve odločitve o izidu javnega naročila. Ker pa je to del vsebinske zakonitosti spornega akta, je Državna revizijska komisija o teh navedbah odločala v povezavi s presojo ostalih vsebinskih revizijskih navedb.

Sklep št. 018-033/2017-9 – obrazložitev, iz katere lahko ponudnik zgolj posredno sklepa o razlogih za izločitev njegove ponudbe, ni ustrezna

V zadevi št. 018-033/2017-9 je šlo za sklenitev okvirnega sporazuma, pri čemer je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka kot nedopustno. V obrazložitvi odločitve o oddaji naročila je naročnik navedel, da vlagateljeva ponudba ne izpolnjuje tehničnih zahtev iz tehničnih specifikacij, saj naj bi priloženi certifikat SIQ vseboval le 5. stran, iz katere ni bilo razvidno, katere vrste procesorjev vlagatelj ponuja. Vlagatelj je bil pozvan k pojasnilu, v odgovoru pa je navedel, da je bil testiran najzmogljivejši računalnik tega tipa in da potrdilo velja tudi za vse šibkejše konfiguracije. Po mnenju naročnika iz pojasnila še vedno ni bilo razvidno, katere matične plošče so bile testirane, pri čemer je vlagatelj v svoji izjavi navedel, da se ponujeni modeli računalnikov razlikujejo od preizkusnih vzorcev, na podlagi katerih so bili izdani priloženi certifikati.

Kot je ugotovila Državna revizijska komisija, je naročnik v obrazložitvi odločitve za vlagateljevo ponudbo sicer navedel razlog, zaradi katerega jo je ocenil kot nedopustno, vendar pa je bil ta razlog naveden splošno in nedoločno. Ob upoštevanju tehničnih zahtev, ki jih je naročnik določil v tehničnih specifikacijah, je Državna revizijska komisija ugotovila, da se naročnik v obrazložitvi odločitve o oddaji ni skliceval na nobeno konkretno določbo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki določa tehnične specifikacije. Pri drugih ponudnikih, katerih ponudbe je izločil, se naročnik sicer prav tako ni skliceval na konkretne določbe oziroma tehnične zahteve, vendar pa je navedel vsaj neko konkretno tehnično lastnost, ki je njihove ponudbe niso izpolnjevale, oziroma je določneje navedel, kaj je tista tehnična lastnost, ki je bila pomanjkljiva.

Na podlagi primerjave obrazložitve izločitve ponudb posameznih ponudnikov je Državna revizijska komisija ugotovila, da ni bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati razlogov za izločitev vlagateljeve ponudbe, saj iz obrazložitve sploh ni bilo razvidno, v katerem delu oziroma elementu ponudba ni ustrezala potrebam in zahtevam naročnika, določenim v tehničnih specifikacijah. Iz odločitve o oddaji je sicer bilo mogoče razbrati nekatere elemente v zvezi z odločitvijo o izločitvi ponudbe vlagatelja, vendar je tako ugotavljanje temeljilo na posrednem načinu, ki ni izpolnjevalo zahtev iz ZJN-3. V primeru izločitve ponudbe zaradi tehničnih specifikacij mora biti obrazložitev odločitve, da naročnik s ponudnikom ne sklene okvirnega sporazuma, taka, da morajo biti poleg razlogov za zavrnitev ponudbe navedeni še dodatni razlogi, ki se nanašajo na neenakovrednost oziroma na izpolnjevanje zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo. Državna revizijska komisija je zato že zaradi pomanjkljive obrazložitve razveljavila odločitev o oddaji naročila, saj je bilo le tako mogoče doseči položaj, ki je vlagatelju omogočil učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Vlagatelj bi namreč bil v slabšem položaju kot drugi ponudniki, če bi moral pravno varstvo uveljavljati tako, da bi ugibal o dometu obrazložitve odločitve o oddaji naročila.

Sklep št. 018-189/2017-6 – obrazložitev je ustrezna, če lahko ponudnik na njeni podlagi ugotovi razloge za izločitev ponudbe in posledično navede vsa relevantna dejstva ter predloži dokaze, s katerimi učinkovito uveljavlja pravno varstvo

V zadevi št. 018-189/2017-6 je vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjeval, da odločitev o oddaji naročila ni vsebovala natančnih razlogov za zavrnitev njegove ponudbe, saj naj naročnik ne bi konkretiziral vseh elementov za njeno izločitev. Navedel je le to, da sta bili vlagatelju zaračunani pogodbeni kazni, ni pa pojasnil, za kakšne pomanjkljivosti je sploh šlo – ali je šlo za precejšnje pomanjkljivosti, ali je šlo za stalne pomanjkljivosti, kakšna je bila njihova vsebina, ali je šlo za pomanjkljivosti pri izpolnjevanju ključnih obveznosti itd.

Kot je v postopku ugotovila Državna revizijska komisija, je naročnik v odločitvi o oddaji naročila zapisal, da je vlagatelju na podlagi predhodne pogodbe zaračunal dve pogodbeni kazni in da je uveljavljanje pogodbenih kazni glede na pogodbena določila štel kot veliko strokovno napako oziroma kot slabe izkušnje pri izpolnjevanju predhodnih pogodbenih obveznosti. Iz obrazložitve odločitve o izključitvi vlagateljeve ponudbe je bilo razvidno, da je naročnik navedel pravno kvalifikacijo vlagateljeve ponudbe in konkretno dejstvo, na podlagi katerega je sprejel odločitev o njeni zavrnitvi. Naročnik je vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno, pri čemer je v odločitvi navedel tako pravno podlago iz razpisne dokumentacije in ZJN-3 kot tudi konkretno dejstvo uveljavljenih pogodbenih kazni, ki ga je štel kot precejšnjo oziroma stalno pomanjkljivost pri izpolnjevanju ključne obveznosti. Naročnik je na ta način po mnenju Državne revizijske komisije konkretiziral razlog, zaradi katerega je štel, da so se pri vlagatelju pokazale precejšnje ali stalne pomanjkljivost pri izpolnjevanju ključne obveznosti, ta razlog pa je bil obrazložen do te mere, da se je vlagatelj lahko seznanil z dejanskim stanjem, na podlagi katerega je naročnik sprejel oceno o nedopustnosti njegove ponudbe. Ob tem je Državna revizijska komisija upoštevala, da je bil vlagatelj stranka pogodbe, na podlagi katere sta bili obračunani pogodbeni kazni, zaradi česar so mu morale biti jasne okoliščine uveljavljanja pogodbenih sankcij. Na tej podlagi je vlagatelj lahko preveril, ali je bil navedeni razlog resničen, ali je naročnik pravilno subsumiral ugotovljeno dejansko stanje pod točko f) šestega odstavka 75. člena ZJN-3 oziroma določbo razpisne dokumentacije in ali je naredil pravilen zaključek o nedopustnosti njegove ponudbe. Vlagatelj se je torej lahko seznanil s poglavitnimi razlogi za izključitev njegove ponudbe, lahko jih je preveril in se tudi odločil, da bo zoper naročnikovo odločitev uveljavljal pravno varstvo, v zahtevku za revizijo pa je tudi lahko navedel vsa relevantna dejstva v zvezi z razlogom za izključitev njegove ponudbe in predložil dokaze, s katerimi je dokazoval, da naročnikovo ravnanje ni v skladu z določbami ZJN-3.

V zvezi z vprašanjem, ali bi moral naročnik v odločitvi podrobno obrazložiti, ali so se pri vlagatelju pojavile precejšnje ali stalne pomanjkljivosti, kakšne pomanjkljivosti so bile, ali je šlo za ključne obveznosti, ali je pogodbena kazen primerljiva sankcija z odstopom od pogodbe oz. uveljavljanjem odškodnine, ali določbe iz predhodne pogodbe lahko predstavljajo samostojno podlago za izključitev ponudbe in ali naročnik vlagatelju dejansko očita hudo strokovno napako ali dokazano slabe izkušnje pri izpolnjevanju obveznosti, je Državna revizijska komisija najprej opozorila, da je bil vlagatelj zapisan kot stranka v pogodbi in da so mu bile zato znane okoliščine uveljavljanja pogodbenih sankcij. Če pa je vlagatelj pričakoval, da bo naročnik v obrazložitvi odločitve o izključitvi njegove ponudbe podrobneje razložil, kakšno je njegovo razumevanje točke f) šestega odstavka 75. člena ZJN-3 v povezavi z zahtevami razpisne dokumentacije in pogodbenimi določili, pa je Državna revizijska komisija zapisala, da gre za vprašanje naročnikove presoje posameznih zakonskih elementov izključitvenih razlogov. To pa predstavlja del preverjanja utemeljenosti naročnikove odločitve o izključitvi vlagateljeve ponudbe in s tem del postopka pravnega varstva. Državna revizijska komisija je torej tudi v zadevi št. 018-189/2017-6 (podobno kot tudi v sklepu št. 018-102/2017-5) vzpostavila razlikovanje med vprašanjem ustrezne navedbe vseh razlogov in vprašanjem njihove utemeljenosti.

Sklep št. 018-204/2017-4 – obrazložitev, ki vsebuje ugotovljeno dejansko stanje in pravno kvalifikacijo ponudbe, na podlagi česar lahko ponudnik navede vsa relevantna dejstva ter predloži dokaze, s katerimi učinkovito uveljavlja pravno varstvo, je skladna z ZJN-3

V zadevi št. 018-204/2017-4 je naročnik vlagateljevo ponudbo ocenil kot nedopustno in jo izključil iz postopka, pri čemer je v obrazložitvi odločitve navedel, da je to storil zato, ker je ugotovil, da je vlagatelj vpisan v Evidenco delodajalcev z negativnimi referencami Zavoda za zaposlovanje. Naročnik je ob tem zapisal tudi pravno kvalifikacijo prekrška, ki je izhajala iz evidence, in navedel, da to predstavlja izključitveni razlog (kršitev obveznosti na področju socialnega prava), kot je določen v točki a) šestega odstavka 75. člena ZJN-3.

Kot je ugotovila Državna revizijska komisija, je bilo iz obrazložitve odločitve o izključitvi vlagateljeve ponudbe razvidno, da je naročnik navedel pravno kvalifikacijo ponudbe. Navedel je pravne podlage, hkrati pa tudi dejansko ugotovitev, na podlagi katere je ponudbo vlagatelja pravno kvalificiral kot nedopustno. Iz obrazložitve odločitve o izključitvi vlagateljeve ponudbe je jasno izhajalo, da je vlagatelj vpisan v Evidenco delodajalcev z negativnimi referencami Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, in sicer zaradi kršitve konkretne določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, kar je naročnik štel kot kršitev obveznosti na področju socialnega, okoljskega oz. delovnega prava in s tem kot okoliščino, na podlagi katere je bil podan izključitveni razlog iz točke a) šestega odstavka 75. člena ZJN-3. Ta razlog je bil po oceni Državne revizijske komisije konkretiziran do te mere, da se je lahko vlagatelj seznanil z dejanskim stanjem, na podlagi katerega je naročnik sprejel oceno o nedopustnosti njegove ponudbe, saj je naročnik navedel tako konkretno javno evidenco, v kateri je vpisan vlagatelj, kot tudi razlog za vpis v evidenco, če je bil ta razviden iz javno dostopnih podatkov. Državna revizijska komisija je ob tem upoštevala, da je bil vlagatelj stranka prekrškovnega postopka in da je bil posledično seznanjen z vsebino postopka oz. z vsebino prekrškovne odločbe (to je vlagatelj tudi priložil zahtevku za revizijo). Na tej podlagi je vlagatelj lahko preveril, ali je navedeni razlog resničen, ali je naročnik pravilno subsumiral ugotovljeno dejansko stanje pod točko a) šestega odstavka 75. člena ZJN-3 in ali je naredil pravilen zaključek o nedopustnosti njegove ponudbe. Ker se je vlagatelj lahko seznanil s poglavitnimi razlogi za izključitev njegove ponudbe, jih je lahko tudi preveril in se odločil, da bo zoper naročnikovo odločitev uveljavljal pravno varstvo, v zahtevku pa je navedel tudi vsa relevantna dejstva v zvezi z razlogom za izključitev njegove ponudbe in predložil dokaze, s katerimi je dokazoval, da naročnikovo ravnanje ni bilo v skladu z določbami ZJN-3. Tudi v tej zadevi je Državna revizijska komisija zavzela stališče, da vlagateljevo nestrinjanje s subsumpcijo navedenega dejanskega stanja pod normo ZJN-3 ni moglo vplivati na presojo ustreznosti navedbe razlogov za izključitev njegove ponudbe v odločitvi o oddaji naročila, temveč je šlo že za vprašanje vsebinske pravilnosti naročnikove presoje posameznih zakonskih elementov izključitvenih razlogov.

Sklep št. 018-061/2017-5 - kadar je tehnična zahteva kompleksna, ne zadostuje le njena splošna navedba, temveč mora naročnik konkretizirati, kateri njeni elementi niso bili izpolnjeni

V zadevi št. 018-061/2017-5 je vlagatelj zatrjeval, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila, s katero je izločil njegovo ponudbo, ni pojasnil, katerih dokumentov ni predložil v ponudbi oziroma zakaj je ocenil, da predložena ponudbena dokumentacija ne izpolnjuje zahtev iz razpisne dokumentacije. Kot je ugotovila Državna revizijska komisija, je naročnik v odločitvi o oddaji naročila navedel, da je bila ponudba vlagatelja nepopolna, zaradi česar ga je pozval k dopolnitvi, vendar je po pregledu dopolnitev ugotovil, da niso ustrezne. Kot je še navedel naročnik, vlagatelj niti v ponudbi niti v dopolnitvi ponudbe ni izkazal v celoti (za vse proizvode v ponudbi) izpolnjevanja konkretne tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV-sevanju.

V obrazložitvi odločitve je Državna revizijska komisija zapisala, da razlogi za zavrnitev ponudbe oziroma neenakovrednosti ponujenega blaga niso bili pojasnjeni tako, da bi bili jasni in nedvoumni in da bi se vlagatelj lahko z njimi seznanil do te mere, da bi lahko učinkovito uveljavljal pravno varstvo. Naročnik namreč ni konkretizirano navedel ključnih podatkov, na podlagi katerih je ugotovil, da vlagatelj ni izpolnil tehnične zahteve glede odpornosti površine proti UV-sevanju, saj ni naštel artiklov, ki naj ne bi izpolnjevali zahteve, niti ni konkretiziral ključnih podatkov iz dopolnitve ponudbe, ki jih je štel za neustrezne. Naročnik je sicer navedel, katera tehnična zahteva je bila sporna, vendar pa glede na dejstvo, da je bila tehnične zahteva sestavljena iz različnih elementov, ni bilo razvidno, kateri njeni posamezni deli niso bili izpolnjeni. Naročnik je ključne podatke v zvezi s tem konkretiziral šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, kar pa je bilo prepozno. Pri tem se je skliceval na poziv, s katerim je vlagatelja pozval k dopolnitvi ponudbe in iz katerega je bilo po njegovem mnenju razvidno, katere so bile pomanjkljivosti ponudbe. Kot je zapisala Državna revizijska komisija, pa je poziv predstavljal le povzetek ugotovljenih pomanjkljivosti ponudbe, ne pa konkretiziranih ugotovitev naročnika o pomanjkljivostih ponudbe po prejemu vlagateljeve dopolnitve ponudbe. Vlagatelj tako iz poziva ni mogel sklepati, zakaj njegova ponudba tudi po dopolnitvi še vedno ni bila ustrezna, zaradi česar poziv ni mogel nadomestiti jasne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila.

Sklep št. 018-069/2017-6 – kadar je v ponudbi nominiranih več strokovnjakov in predloženih več referenčnih poslov, mora naročnik v odločitvi o oddaji naročila navesti, kateri izmed strokovnjakov ne izpolnjuje zahtev in kateri referenčni posel ni ustrezen ter zakaj

V zadevi št. 018-069/2017-6 je vlagatelj naročniku očital, da ni navedel pravnorelevantnih razlogov, zaradi katerih je izločil njegovo ponudbo, da je odločitev o zavrnitvi ponudbe arbitrarna in neobrazložena ter da so razlogi pavšalni. Naročnik je v odločitvi o oddaji naročila zapisal, da je vlagatelj v ponudbi priložil dokazilo o izpolnjevanju zahtevanih kadrovskih pogojev (potrdilo referenc), iz katerega je bilo razvidno, da nominirani strokovnjak ni sodeloval pri primerljivih projektih, kot je bilo to zahtevano v razpisni dokumentaciji.

Glede na določbe razpisne dokumentacije, ki so urejale kadrovske in referenčne pogoje, ter glede na številne spremembe in pojasnila na portalu javnih naročil, je Državna revizijska komisija ugotovila, da naročnik ni konkretizirano navedel ključnih podatkov, na podlagi katerih je zaključil, da vlagatelj z dokazili ni izkazal, da bi strokovnjak sodeloval pri primerljivih projektih. Naročnik ni konkretiziral ne dokazila o izpolnjevanju zahtevanih kadrovskih pogojev, ki naj ne bi izkazovalo ustreznosti strokovnjaka, ne imena strokovnjaka, ki naj ne bi izpolnjeval njegovih zahtev. Prav tako naročnik ni pojasnil, kako je ugotavljal primerljivost referenčnega projekta in v katerih segmentih ta ni bil ustrezen. Državna revizijska komisija je zato zavzela stališče, da bi naročnik moral navesti, kateri izmed nominiranih strokovnjakov ne izpolnjuje kadrovskega pogoja, kateri referenčni posel ni ustrezen in na podlagi katerih dejstev je ugotovil neprimerljivost referenčnega projekta. Naročnik je vse te podatke navedel šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, s čimer vlagatelju ni omogočil, da bi se ob prejemu odločitve o oddaji naročila (in pred morebitno vložitvijo zahtevka za revizijo) lahko seznanil z njeno utemeljitvijo in preveril, ali je utemeljena ali ne.

Sklep št. 018-163/2016-4 – obrazložitev, v kateri naročnik ne navede niti konkretnih določb razpisne dokumentacije niti konkretnih dejstev iz ponudbe, ne izpolnjuje zahtev iz ZJN-3

V zadevi št. 018-163/2016-4 je naročnik v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi vlagateljeve ponudbe kot nedopustne navedel, da je njegova ponudba (dispozicija) vsebinsko neustrezna in nepopolna, saj ni vsebovala vseh zahtevanih elementov študije in ni ustrezala vsem potrebam in zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji. Poleg tega je naročnik še navedel, da je ponudbena cena presegla njegova zagotovljena sredstva.

Kot je zapisala Državna revizijska komisija, je naročnik s takšno obrazložitvijo izločitve vlagateljeve ponudbe podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, katerega pravna posledica se je odrazila v oceni o nedopustnosti in posledični zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ni pa navedel konkretnih dejstev oziroma konkretnih okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka. Naročnik je torej v obrazložitvi navedel izključno zaključek in pravno posledico svojih ugotovitev (vsebinsko neustreznost in nepopolnost ponudbe, ki ne ustreza vsem zahtevam in potrebam naročnika ter se zato kot nedopustna zavrne), ni pa navedel ne abstraktnega pravila (konkretnih določb dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki jih je uporabil pri ugotavljanju nedopustnosti vlagateljeve ponudbe), ne ugotovljenega konkretnega dejanskega stanja (konkretnih dejstev), na katerih je temeljila njegova ocena o nedopustnosti vlagateljeve ponudbe. Iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila ni bilo mogoče razbrati, kateri so bili konkretni zahtevani elementi študije, ki jih vlagateljeva ponudba po oceni naročnika ni vsebovala, prav tako v njej niso bile konkretizirano navedene potrebe in zahteve naročnika, ki jih vlagateljeva ponudba v skladu z njegovimi ugotovitvami ni izpolnila.

Državna revizijska komisija se je ob tem, ko je zaradi pomanjkljive obrazložitve razveljavila odločitev o oddaji naročila, opredelila tudi do vprašanja, ali je odločitev vsebovala potrebne podatke tudi v delu, ki se je nanašal na zatrjevano preseganje zagotovljenih sredstev. V tem delu je Državna revizijska komisija zapisala, da ZJN-3 sicer naročniku ne nalaga objave podatka o zagotovljenih sredstvih, vendar pa mora zaradi načela transparentnosti zagotoviti, da je ponudnik izbran (ali je njegova ponudba zavrnjena) na pregleden način in po predpisanem postopku. To ga zavezuje, da svojo oceno o preseganju zagotovljenih sredstev ustrezno obrazloži ter s tem omogoči preizkus njene razumnosti in pravilnosti. Kakšna, kako široka in natančna naj bo v tem primeru obrazložitev, je prepuščeno presoji naročnika, ki pa mora tudi pri obrazložitvi odločitve o zavrnitvi ponudbe kot nedopustne zaradi preseganja zagotovljenih sredstev slediti temeljnemu izhodišču in z navedbo jasnih odločilnih dejstev ponudnikom zagotoviti možnost uresničitve učinkovitega uveljavljanja pravnega varstva.