Zato je eno od vprašanj, ki se v praski pogosto pojavljajo, kako mora biti odločitev naročnika o zavrnitvi vseh ponudb obrazložena, da bo vzdržala presojo s strani Državne revizijske komisije, v primeru vložitve zahtevka za revizijo. Ker zakon glede tega ni jasen, praska Dkom pa se v tem delu spreminja, obstaja glede tega vprašanja negotovost.

Bila so obdobja, ko ponudnik z revizijo ni uspel, ne glede na utemeljenost razlogov v zahtevku za revizijo, ker se je v postopku pravnega varstva ugotavljalo zgolj, ali so bili izpolnjeni formalni pogoji za sprejem odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, kot so določeni v petem odstavku 90. člena ZJN-3, ki določa, da lahko naročnik na vseh stopnjah postopka po izteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o razlogih za takšno odločitev in o tem, ali bo začel nov postopek, obvestiti ponudnike ali kandidate. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi povabilo k sodelovanju, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil in, če je to glede na vrednost ali predhodne objave primerno, v Uradnem listu Evropske unije. Kadar naročnik zavrne vse ponudbe, lahko izvede za isti predmet nov postopek javnega naročanja le, če so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Takšno odločanje seveda strankam ne nudi pravnega varstva, pomeni pa tudi negiranje sodne prakse sodišča EU.

Za prakso je pomembna odločitev Državna revizijska komisija v zadevi št.: 018-033/2023-5, v kateri je Dkom  odločala o očitku vlagatelja, da je naročnik v odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb navajal navidezne razloge ter da odločitev ni obrazložena, s čimer naj bi naročnik vlagatelja obravnaval neenakopravno ter vodil postopek netransparentno.  V konkretni zadevi je naročnik zgolj pavšalno navedel, »da bi moral biti za pravilno pripravo ponudbenih cen nabor potrošnega materiala oblikovan podrobneje oziroma vsebovati širši nabor materiala, ki se praviloma v okviru naročila porablja in ga naročnik plačuje po dejanski porabi.«, pri tem pa ni jasno navedel, za kateri potrošni material gre, ki ga ni navedel v razpisu in ga bo potrebno v ponovljenem postopku oddaje javnega naročil dobaviti, niti ne v kakšnem obsegu, niti ni navedel, zakaj ta material ni zajet v predmetnem javnem naročilu. To pa so tista pravno pomembna dejstva, od katerih je bila odvisna presoja, ali je naročnik pri odločanju upošteval standard obrazloženosti odločitve[1].

Na tej podlagi je vlagatelj očital naročniku, da ni dosegel zahtevanega standarda konkretizacije oz. obrazloženosti odločitve,  zato odločitev ni bila sprejeta skladno s petim odstavkom 90. člena ZJN-3, niti ne skladno s temeljnimi načeli javnega naročanja (zlasti načelom transparentnosti javnega naročanja iz 6. člena ZJN-3, s katerim se zagotavlja preglednost oddaje javnih naročil). Glede na to, tudi v ponovljenem postopku oddaje javnega naročila ne bo mogoče preveriti, ali so podane bistveno spremenjene okoliščine kot obligatorni pogoj, ki bo moral biti izpolnjen, da bo naročnik za isti predmet lahko izvedel nov postopek javnega naročanja.

Dejstvo je, da v primeru, če je razlog za zavrnitev vseh ponudb v obrazložitvi naveden zgolj formalno oz. navidezen in očitno uporabljen zgolj z namenom favoriziranja ali diskriminacije točno določenega ponudnika, ni mogoče šteti, da bi se v ponovljenem postopku okoliščine bistveno spremenile. Po pravnomočnosti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, sklicevanje na nepravilnosti v tem postopku pa ni več mogoče. V primeru, ko pa naročnik izkaže, da je razlog za zavrnitev vseh ponudb dejansko podan in objektivno utemeljen, pa je mogoče zaključiti, da bo odprava tega razloga v ponovljenem postopku pomenila tisto bistveno spremenjeno okoliščino, ki bo naročniku omogočila izvedbo novega postopka.

Dkom je v postopku pravnega varstva odločala, ali je naročnik pri sprejemu odločitve  ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju[2], predvsem, ali je naročnik ravnal netransparentno in diskriminatorno oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno. Pri tem je je ugotavljala, ali izpodbijana odločitev vsebuje jasne ter nedvoumne razloge, da se lahko ponudniki seznanijo z utemeljitvijo odločitve, preverijo njeno pravilnost oz. zakonitost ter po potrebi zaščitijo svoje pravice. Ker izpodbijana odločitev ni vsebovala jasnih in nedvoumnih razlogov, da bi se vlagatelj s prej navedenimi dejstvi, je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila.

Kadar naročnik skladno z 90. členom ZJN-3 zavrne vse prejete ponudbe, lahko nov postopek javnega naročanja za isti predmet izvede zgolj v primeru, da so se bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je vse ponudbe zavrnil. DKOM je v zvezi s tem zapisala, da tega, da so se okoliščine bistveno spremenile, ni mogoče trditi, kadar je razlog za zavrnitev vseh ponudb zgolj »formalen oz. navidezen in očitno uporabljen zgolj z namenom favoriziranja ali diskriminacije točno določenega ponudnika«.[3] V primeru, ko naročnik v odločitvi ustrezno obrazloži, »da je razlog za zavrnitev vseh ponudb dejansko podan in objektivno utemeljen« pa je po mnenju DKOM mogoče šteti, »da bo odprava tega razloga v ponovljenem postopku pomenila tisto bistveno spremenjeno okoliščino, ki bo naročniku omogočila izvedbo novega postopka«.

[1] Državna revizijska komisija je v sporih o vprašanju, ali je naročnik pri sprejemu odločitve o zavrnitvi ponudb kot nedopustnih zadostil standardu obrazloženosti in razloge za oceno o nedopustnosti ponudb navedel jasno ter konkretno do te mere, da je bila vlagatelju (v povezavi z omenjeno naročnikovo odločitvijo) zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, že večkrat zapisala (prim. 018-139/2017 in 018-038/2017), da se slednja uresničuje tudi skozi določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran. Omenjena določba, ki (med drugim) odraža načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3), v skladu s katerim mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, je ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). Šele izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve.

[2] Iz prakse Sodišča Evropske Unije pri razlagi prava Evropske unije izhaja, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek in da pravo EU o oddaji javnih naročil ne zahteva, da bi jo smeli sprejeti le v izjemnih primerih in/ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (C-27/98, točki 23 in 25; C-244/02, točka 29). Sodišče pa je opozorilo, da morajo naročniki pri tem (kljub temu, da evropske smernice s področja javnega naročanja, razen dolžnosti obveščanja, ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za njen sprejem) spoštovati temeljna pravila prava EU, ki zadevajo svobodno ustanavljanje podjetij in svobodo izvajanja storitev na območju EU (C-92/00, točka 42). Naročnik torej lahko vedno zaključi postopek brez izbire najugodnejšega ponudnika – celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove napake – vendar le pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (C-244/02, točka 36).

[3] Glej npr. sklepa DKOM v zadevah, št. 018-039/2021 in 018-149/2020.