Spreminjanje že sklenjene pogodbe o izvedbi javnega naročila je v pravu javnih naročil načeloma prepovedano. Če med izvajanjem pogodbe pride do položaja, ki zahteva njeno spremembo, mora naročnik praviloma izvesti nov postopek javnega naročanja v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS; št. 91/15 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3).^[1] Spremembo pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma med njegovo veljavnostjo zakon dopušča le izjemoma, znotraj zelo strogih omejitev in izključno (numerus clausus) v okoliščinah, ki so natančno navedene v 95. členu ZJN-3.

Pravila 95. člena ZJN-3, ki v tam navedenih izjemnih primerih dopuščajo spremembo že sklenjene pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma, so tako rekoč v celoti povzeta po določbah evropskih direktiv o javnem naročanju.[2] Zadevna pravila evropskih direktiv omejujejo pristojnosti držav članic v tem smislu, da slednje v domači zakonodaji o javnih naročilih ne morejo določiti nobenih drugih razlogov za (dopustne) spremembe pogodb kot tiste, ki niso navedeni v direktivah. Navedena pravila direktiv so bila v evropsko pravo prvič vnesena s sprejemom reformnega paketa direktiv o javnem naročanju iz leta 2014 in v bistvu pomenijo kodifikacijo sodne praske Sodišča EU, kot jo je slednje tekom let oblikovalo v zvezi vprašanji, povezanimi z možnostjo spreminjanja pogodb o javnih naročilih. Tako je na primer Sodišče EU že v eni izmed prvih sodb,[3] ki jo je izdalo v zvezi s tem vprašanjem, kot primarno merilo, ki je določalo mejo dopustnosti spremembe pogodbe o izvedbi javnega naročila, oblikovalo pojem »bistvena narava« spremembe v primerjavi s prvotnimi pogoji javnega naročila. Sodišče EU je takrat zapisalo, da spremembe določb pogodbe o izvedbi javnega naročila niso dopustne (zahtevajo izvedbo novega postopka za oddajo naročila), »… če so bistveno drugačne od določb prvotnega naročila in zato izkazujejo željo strank po ponovnem pogajanju glede bistvenih pogojev tega naročila«.[4]